LIKOVNA RAZSTAVA: Joan Miró

V A B I L O

Spoštovani ljubitelji umetnosti!

Galerija-Muzej Lendava in Občina Lendava vljudno vabita
Vas in Vaše prijatelje na otvoritev razstave grafik

Joana Mirója,

ki bo v petek, 15. aprila 2016, ob 19. uri
na lendavskem gradu.

Pozdravni nagovor bo imela Beata Lazar,
direktorica Galerije-Muzeja Lendava.

Ob odprtju razstave bosta spregovorila
mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava
in umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Razstavo bo odprla mag. Julijana Bizjak Mlakar,
ministrica za kulturo Republike Slovenije.

---

Na razstavi lahko občudujete 95 Mirójevih grafik in 15 plakatov iz zasebne zbirke Richarda H. Mayerja iz Nemčije. Enemu najpomembnejših španskih slikarjev, kiparjev in grafikov 20. stoletja ni bilo mogoče vsiliti nobenih vzorcev, s svojo umetnostjo je prekršil vse običaje. Z zanosom je govoril o umetniških delih, ki so nastala na papirju, saj je bil prepričan, da papir umetniku zagotavlja svobodo.

---

Razstava bo na ogled do 30. septembra 2016.

---

GRAFIKA VABILA

---

IZBRANE GRAFIKE

---

O RAZSTAVI

K razstavi grafik
Joana Mirója (1893–1983)

Sem pesimist. Venomer mislim, da bo nekaj šlo narobe.
Če je že kaj humornega v mojih slikah, to zagotovo ni
nekaj, k čemur bi zavestno težil. Morda pa duhovitost
potrebujem, da izrazim tragično plat svojega značaja.¹

Joan Miró se je rodil v Barceloni 20. aprila 1893 materi Dolores Ferrà i Oromí, ki izvira iz Palme da Mallorce, in očetu Miquelu Miróju i Adzaries, sicer zlatarju in urarju, doma iz bližine Tarragone v Kataloniji. Rano mladost je Joan preživljal v Barceloni. S sedmimi leti je začel obiskovati zasebno šolo v Calle del Regomir, v tem obdobju pa je obiskoval tudi prve ure risanja. Po očetovi volji, a proti svoji, je od leta 1907 obiskoval trgovsko šolo. Sočasno je hodil tudi na umetniško akademijo La Escuela de la Lonja, kjer sta bila njegova učitelja romantični krajinar Modesto Urgell Inglada in profesor uporabnih umetnosti José Pasco Merisa. Leta 1911 je v spletu nesrečnih okoliščin za posledicami živčnega zloma močno zbolel, zato se je s starši preselil na podeželsko posest v Montroig pri Tarragoni. Ko si je mladi Joan opomogel, se je dokončno zapisal umetnosti.

Od 1912 do 1915 je v Barceloni študiral na avangardistični Escola d’Art de Francesco Galí, od oktobra 1913 do 1918 pa sočasno še risanje na Cercle Artístic des Sant Lluc. Svojo prvo samostojno razstavo je imel med 16. februarjem in 3. marcem 1918 v barcelonski galeriji Dalmau. Dela iz tega obdobja izhajajo iz Cézannovega koncepta slikovne analize, Matissovih čistih barvnih ploskev in arabeskne dekorativnosti, seveda pa tudi ustreznega likovnega prevajanja kubističnih likovnih obrazcev Georgesa Braqua, Pabla Picassa in Sonie Delaunay.

Mirójevo raziskovalno naravo je v tem obdobju zagotovo zaznamovalo sodobno francosko slikarstvo, sploh potem, ko je leta 1920 prvič obiskal Pariz. Zagotovo sooblikuje umetniški značaj slikarja naklonjenost do avantgardnih tokov, ki ga potrjuje njegov razmeroma zgodnji stik z dadaizmom. Že leta 1917 je v Barceloni ob izidu prve dadaistične revije »391«, spoznal pomembnega protagonista pariškega in pozneje tudi newyorškega dadaizma, Francisa Picabio. Rekli bi lahko, da je v tem duhovnem ozračju in v zavzetem snovanju zlagoma zorela njegova umetniška govorica, ki jo reprezentirajo krajinske podobe, nastale med letoma 1918 in 1922.² V duhu magičnega realizma in pod zaznavnim vplivom ‘carinika’ Rousseauja upodabljajo svet podeželskega miljeja domačega Montroiga. Poleg topografsko razpoznavnega videza vaških hiš in domačij³ ter figurativnih sekvenc izstopajo minuciozno upodobljene nadrobnosti flore in favne. Forme zaznamuje visoka stopnja stilizacije, prignana do arabeskne pojavnosti, ki je ubrana z edinstvenim, jarkim katalonskim koloritom. Že ta zgodnja Mirójeva dela in njegova umetnost nasploh vsebujejo vse, kar je značilno in zanj obče označevalno in kar po navidezno preprostem znakovnem sistemu razodeva duhovno bit tega sveta.

V tem kontekstu je pomembno izpostaviti značaj, lahko bi rekli kar kanonskih del, ki jih je Miró naslikal v letih 1923 in 1924 in jih denimo odlično reprezentirata sliki Zorana zemlja⁴ in Katalonski pejsaž (Lovec).⁵ Kažeta namreč na novo izoblikovan slikovni jezik, katerega likovne prvine temeljijo, kot sijajno zapaža Hajo Düchting,⁶ na minucioznem opazovanju narave in prevajanju magičnih predmetnih lastnosti v poetični sistem svojskih znamenj in barv. To je svet rudimentarnih znakov, ujetih v različnih prostorskih planih v geometrijske like, kroge, trikotnike, stožce itd. ter v drobne, močno abstrahirane okrajšave predmetnega sveta. Pri tem seveda gre tudi za bravurozno rabo temeljnih likovnih prvin, od pik, različnih ravnih, tankih, okrepljenih, vegetabilnih linij in pisanih besed do geometričnih likov, ki sestavljajo ikonografsko pričevalen znakovni svet. Ta nikakor ni enoznačen, nasprotno, je večplasten in mnogopomenski, čutno evokativen in prikrito seksualno asociativen. Je točno na robu med stvarnim in nadrealnim, med spoznavno zavestnim in fantazmagorično pojavnostjo nezavednega.

Mirójevi kripto simboli, likovno izpeljani s stilizacijo in uglašeni na fantazmagorično predstavnost antropomorfnega, zoomorfnega, vegetabilnega, prevedeni torej v obilje znakovnih označevalcev, izgledajo čudežno preprosto. Navkljub številnim interpretacijam, ki v smislu kreativne paradigme razpoznavajo Mirójev proces umetniškega snovanja v psihološkem avtomatizmu, ki njegov opus tako prepoznavno umeščajo znotraj surrealistično psiholoških recepcij, pa je morebiti koristno spomniti na umetnikova zgodnejša izhodišča. Miró je namreč še pred letom 1919 raziskoval likovne razsežnosti znotraj naturalističnih označevalcev in na poti v stilizacijo iskal vzgibe lastne ekspresije v vzhodnjaški umetnosti. »Iz arabeske je nastala kaligrafija. V njej je veliko prvinskih sledi, tako da je pravzaprav v načinu mojega slikanja mogoče videti nekaj religioznega.«⁷ Iz povedanega si lahko razlagamo, da je Miró do edinstvenih formalno likovnih postulatov prišel po poti abstrahiranja in stilizacije naravnega in da torej to predstavlja temelje njegovih avtorsko izvirnih likovnih formulacij in zanj tako razpoznavnega izraza. Mirójeva zmožnost likovne invencije pa je zatorej karseda blizu tudi tisti predstavnosti, ki se kaže v edinstvenem duhovnem, pravzaprav religioznem izkustvu. Oboje, likovno in religiozno, vizualno in duhovno, je pozneje samo še docela domislil v skladu s surrealizmom prikladno recepcijo psihološkega avtomatizma.

Likovni kanon pri Miróju torej temelji na psihološkem avtomatizmu, kar pomeni, da je proces nastajanja umetniškega delo impliciral v specifi gradnjo podobe kot posledice naključnega operiranja roke na izbrani površini. Končni produkt in zunanja pojavnost Mirójevih umetniških del je rezultat najpristnejše refl , evocirane iz svetov nezavednega. Seveda pa so polja navdiha, ki so v pomenu psihoavtomatskih recepcij posebej zavezujoča, izjemno širokega vplivnega spektra, od bogatega ljudskega izročila, meditacij, sanjskih vizij, halucinatornih stanj, skrivnostnih, mističnih izkustev in prikritih erotičnih fantazem do magije in okultnih praks. Ključno obdobje v Mirójevem življenju in delu so torej dvajseta leta. Razen v domačem Montroigu se je vse pogosteje zadrževal v Parizu. Od vsega začetka je prijateljeval z rojakom Pablom Picassom, po znanstvih z dadaisti, Francisom Picabio, Pierrom Reverdyjem, Tristanom Tzaro, pa se je naposled usodno zbližal s krogom surrealistov, Andréjem Bretonom, Paulom Éluardom, Andréjem Massonom, Louisom Aragonom in seveda tudi z drugimi. Navkljub ustvarjalni, filozofski in svetovnonazorski bližini pa Miró ni nikdar hotel postati član surrealistične skupine. Pravzaprav ga je v bližino dadaizma in iz tega avantgardnega gibanja zraslega surrealizma prej kot kaj drugega vlekel raziskovalni nemir, intelektualna širina in neizmerna vera v moč poetičnega v umetnosti.

Miró je v drugi polovici dvajsetih let predstavni likovni in pomenski svet domislil v serijah t. i. ‘poetičnih’ podob in vanje rokopisno naslikal besedila pesmi. Pojavnost svojih slik je v času okrog leta 1930 in po njem likovno vse bolj abstrahiral. S kolažno recepcijo in eksperimentiranjem z likovnimi sredstvi, kot se je sam izrazil, se je namenil ‘umoriti slikarstvo’⁸ in se tako močno približal antiestetskim in antislikarskim idiomom. Izhod iz tega na nek način predstavlja vrsta slik, ki jih je zasnoval po letu 1932 in na katerih abstraktno čiste barvne ploskve znotraj slikovnega polja vzpostavlja kot izraz trenutne konkretne duhovne stvarnosti. O tem, da je ta stvarnost enkratna in neponovljiva, pomenljivo priča Mirójeva izjava: »Ko stojim pred platnom nikoli ne vem, kaj bom naredil; zato nad tem, kar nastane, ne more biti nihče bolj presenečen kot jaz.«⁹

Na prehodu v drugo polovico tridesetih let zavzemajo naslednjo razvojno stopnjo v njegovem opusu t. i. ‘divje slike’. Kolorit v njih je pridušen, temnejši in prinaša slutljivo apokaliptično vzdušje. Te so navsezadnje nastajale v času, ko je v Španiji divjala državljanska vojna. Od njenega začetka pa do leta 1940 se Miró ni vračal v Španijo in v domači katalonski Montroig. Mirójevo držo in angažma na republikanski strani poleg žal uničenega murala Katalonski kosec, ki je ob Picassovi Guernici reprezentiral španski paviljon na pariški Svetovni razstavi leta 1937, morebiti še najbolje ponazarja izjemen plakat Pomagaj Španiji (Aidez l’ Espagne). Tudi ta je nastal isto leto v grafični tehniki sitotiska. Zgovorni, imperativni plakat pa poleg družbeno angažirane, politične teže seveda prinaša likovne prvine, ki se kot take kažejo v kontrastu med modrim ozadjem in ekspresivno stiliziranimi elementi figure z dvignjeno pestjo v rumeni, rdeči, beli in črni barvi. Likovni značaj plakata je zelo indikativen, saj nakazuje kontrastno barvitost povojnega Mirójevega grafičnega opusa, ki je seveda osrednja tema lendavske razstave.

Razstava grafičnih del Joana Mirója je nastala v že utečenem sodelovanju lendavske galerije z Kunstgalerien Böttingerhaus oz. bamberškim zbirateljem in mecenom, gospodom Richardom H. Mayerjem. Lendavski kustosi so tako lahko za razstavo izbirali le grafike iz razpoložljivega fonda Mayerjeve zbirke. Za razstavo Mirójevih grafik v Lendavi zato do neke mere drži, da prinaša le delni uvid v njegovo grafično snovanje, ki datira že v čas po tistem, ko je na XXVII. beneškem bienalu leta 1954 zanjo dobil grand prix, veliko nagrado. Resnici na ljubo pa je potrebno dodati, da gre za slikovit izbor, ki pač zmore zadovoljiti slehernega vedoželjnega ljubitelja likovne umetnosti, še posebej Joana Mirója. Razstava v Lendavi namreč prinaša na ogled pravcati spekter Mirójevih barvnih litografij (barvnih kamnotiskov), ki so nastajale od srede petdesetih let pa do umetnikove smrti leta 1983. Zvečine torej gre za Mirójeva pozna dela iz grafi opusa, a se temu navkljub zdi potrebno izpostaviti nekatere bistvene označevalce njegovega razvoja. Umetnik se je namreč grafični produkcijo intenzivneje posvetil šele v zrelih letih, pravzaprav okrog leta 1933, ko je nastala podoba Dafne in Kloe v tehniki suhe igle in akvatinte. Če je mogoče v njej opaziti analogije s Picassom, pa nekaj let poznejši jedkanici Orjakinja in Ženska in vulkan (1938)¹⁰ izzvenevata povsem v skladu z Mirójevo, tedaj že povsem razpoznavno ikonografsko surrealistično recepcijo. Taka se na sanjsko predstavni ravni kaže tudi jedkanica Žena in ptič pred luno (Femme et oiseau devant la lune) iz leta 1947, na njej pa Miró operira s kompaktno, sklenjeno linijo in v dani pojavnosti anticipira izjemno lastno kiparsko produkcijo. Vse od ‘poetičnih’ podob, nastalih pred letom 1930, vplivno posega po poeziji kot viru in navdihu za svoja dela. Poleg lastne poezije so predmet njegove vizualizacije pesniška dela velikih literarnih sodobnikov. Že 1948. leta začne snovati za pesniško zbirko Za vsako ceno (A tout épreuve) Paula Éluarda osemdeset barvnih lesorezov, ki jih je končal šele leta 1958.¹¹

Ob zahtevni tehniki jedkanice in suhe igle, tudi lesoreza, pa glavnino Mirójevega grafičnega opusa pravzaprav zavzema barvna litografija. Miro je v litografski tehniki sicer že leta 1930 ilustriral pesmi Tristana Tzare Popotnikovo drevo (L’ Arbre des voyageurs, Éditions de la Montagne), a je poglobljen interes za litografijo pokazal šele med svojim prvim ameriškim popotovanjem leta 1947, ob obisku »Studia 17« Stanleya Williama Haytersa v Greenich Villagu. Dejansko je že naslednje leto naredil velik premik v produkciji barvnih litografij, začetek tega ustvarjalnega procesa pa označuje oblikovanje plakata za razstavo v pariški Maeghtovi galeriji. Pariški galerist Aimé Maeght je namreč v sodelovanju z različnimi vrhunskimi umetniki sledil afirmativnemu poslanstvu umetnosti in tako založil številne prestižne grafične mape in bibliofilske edicije ter jih v velikih nakladah plasiral na umetniški trg. K sodelovanju je pritegnil tudi Joana Mirója, ki je med leti 1948 in1950 z mapo dvajsetih barvnih litografij opremil Tzarovo pesniško zbirko Pogovori s samim sabo. Poezije (Parler seul. Poème). V nadaljnjih letih je Maeghtova galerija založila izjemno dragocene, bibliofilske edicije poezij, poleg Tristana Tzare in Paula Éluarda še edicije Andréja Bretona, Renéja Chara, Andréja Frénauda, Michela Leirisa in Raimonda Queneuja. V njeni, tudi po nakladah obsežni produkciji luksuznih grafičnih edicij¹² je pomembno delo opravil Mourletov studio v Parizu. Vodil ga je odličen grafični mojster Fernand Mourlot. Pri njem so nastajali veliki grafični ciklusi številnih velikih umetnikov in Mirójevih sodobnikov, recimo Henrija Matissa, Pabla Picassa, Georgesa Braqua, Marca Chagalla in druge.

Po letu 1956 je Miró večino časa preživljal v Španiji, posebej v imenitnem ateljeju v Palmi de Mallorci, ki ga zasnoval njegov prijatelj, rojak in arhitekt Josep Lluís Sert. Danes je v njem sedež Fundacije Pilar in Joana Mirója (Fundació Pilar e Joan Miró). Dvanajst let zatem, leta 1968, pa so po njegovih načrtih v Barceloni zgradili zgradbo, v kateri je Fundacija Joana Mirója v okviru Centra za študij sodobne umetnosti (Fundació Joan Miró, Centre d’Estudis d’Art Contemporani). V španskem miljeju, tudi v domačem Montroigu, je Miró zasnoval velik del poznega grafičnega opusa.

To je bil čas izjemne Mirójeve produktivnosti, kar se seveda tudi na pričujoči razstavi kaže v slabi četrtini sporadično nabranih barvnih litografij, denimo v Kuščarju z zlatim perjem (Le Lézard aux Plumes d’Or), s pomenljivim pomenskim nadihom in likovno svežino, pa v motivih k Satiejevim ‘poemam in šansonom’ (Composition Satie ‘Poémes et Chansons), Pregovorih (Ma de proverbis) in v jedkanici ter barvni akvatinti zasnovanih Grotesknih dvorjanih (Le Courtisan Grotesque). Bolj sklenjena in v istem času (1974) pričevalna serija je nastajala pod skupnim ‘leitmotivom’ Skulptura (Escultura…), z idejno projekcijo na države sveta. Celoto, dvajset barvnih litografij, ki jih likovno zaznamujejo skorajda krokijevske impresije in prefinjene strukture litografskega rastra v linijah in značilnih barvitih likih, predstavlja očarljiva in poetično prežeta serija Čudeži, posvečeni premenam na Mirójevem vrtu (Maravillas con Variaciones Acrósticas en El Jardín de Miró). Seveda pa je mogoče najti bogastvo likovnega in vsebinskega sveta tudi v preostalih grafikah, a zagotovo pomenljivo in nekam slutljivo izveneva tistih štirinajst del iz litografskega ciklusa Jedke melodije (La Mélodie Acide) in jubilejna, ki je nastala v zadnjem, 90. letu življenja tega vélikega umetnika.

Joan Miró je iznašel lastno likovno govorico in pomenski univerzum, utrinke lastnega sanjskega sveta, sveta nezavednega, razpetega med simbolno razpoznavno slutljivost človeškega in nepozabne fantazmagorične projekcije, likovno abstrahirane do otroško preprostih oblik. Te se kdaj stkane skupaj v besedilno poetične pasaže družijo z znakovno čistimi motivi sonca, lune in zvezd … So scela kaligrafsko domišljene in kot take sopostavljene v izrazito kontrastne barvne odnose; v mnogoterih variacijah čiste črne, rdeče, rumene, modre in zelene. Drugod pa so rafinirane, litografsko rastrirane in abstraktne. A prav z vsem, z drobceno likovno prvino, točko, potezo, geometrijskimi liki, barvami, zares osupljivo enostavno in nepozabno izražajo umetniško in duhovno bit Joana Mirója.

Janez Balažic, umetnostni zgodovinar

---

---

OPOMBE:

1 – »Delam kot vrtnar«, pismo Yvonu Taillandierju 15. februarja 1959, v: Joan Miró. Selected Writings and Interviews (ed. Margit Rovell), London (Thames & Hudson) 1987, str. 247.

2 – Walter Erben (&Hajo Düchting), Joan Miró 1893–1983. Mensch und Werk (ed. Ingo F. Walther), Köln (Benedikt Taschen Verlag) 1988, str. 20–29.

3 – Zagotovo je iz tega obdobja najbolj slavna oljna slika Kmetija, 1921–1922, ki jo kupil umetnikov prijatelj, pisatelj Ernest Hemingway. Njegova četrta žena Mary jo je podarila National Gallery of Art v Washingtonu.

4 – Zorana zemlja/Terre labourée, 1923–1924, olje na platnu, 66 × 94 cm, Solomon R. Gugenheim Museum, New York.

5 – Katalonski pejsaž (Lovec)/Paysage catalan (Le chausseur), 1923–1924, olje na platnu, 64,8 × 100,3 cm, Museum of Modern Art, New York.

6 – Erben (&Düchting) 1988, str. 32–33.

7 – Rowel (ed.) 1987, str. 263.

8 – Erben (&Düchting) 1988, str. 60.

9 – Intervju s Franciscom Melgarjem, 24. januar 1931, v: Rowel (ed.) 1987, str. 117.

10 – Norbert Nobis, Joan Miró – Die Druckgraphiken, v: JOAN MIRÓ. Graphische Werke, Mischtechniken und bibliophile Bücher aus fünf Jahrzehnten, Sammlung Galerie Boisserée, Köln 2012, str. 10.

11 – Gerard Cramer (ed.), Facsimile Paul Eluard & Joan Miró: A toute épreuve, Ženeva 1984.

12 – V smislu catalogue raisonné pa ponuja celovit uvid v Mirójev grafični, posebej litografski opus zbirka šestih bibliofilskih edicij: Jaques Dupin, Miró Engraver. I. 1928–1960, Volume 1, Pariz (Galerie Lelong) 1984; Michel Leiris, Fernand Mourlot, Joan Miró Lithographs, Volume I, Pariz (Maeght Editeur) 1972; Michel Leiris, Fernand Mourlot, Raymond Queneau, Joan Miró Lithographe, Volume II; 1953–1963, Pariz (Maeght Editeur) 1975; Joan Texidor, Miró Lithographe, Volume III; 1969–1972, Pariz (Maeght Editeur) 1977; Nicolas & Elena Calas, Miró Lithographe, Volume IV; 1969–1972, Pariz (Maeght Editeur) 1981; Patrick Cramer, Miró Lithographe, Volume V; 1972–1975, Pariz (Maeght Editeur) 1992; Patrick Cramer, Joan Miró Lithographe, VI.; 1976–1981, Pariz (Maeght Editeur) 1992.

---

Ob razstavi grafik Joana Miro-a iz zasebne zbirke
Richard H. Mayer (Bamberg) v Galeriji-Muzeju Lendava

Spoštovani župan Občine Lendave magister Anton Balažek, direktorica Galerije-Muzeja Lendava ga. Beata Lazar, umetnice, umetniki, ljubiteljice in ljubitelji likovne umetnosti!

Vesela sem, da sem lahko danes spet z vami v Galeriji-Muzeju Lendava, kjer imam čast odpreti  razstavo 95 Mirójevih grafik in 15 plakatov iz zasebne zbirke zbiralca umetnin Richarda H. Mayerja iz Nemčije. Muzej odlično opravlja vlogo ene osrednjih institucij na področju ohranjanja slovenske in deloma madžarske kulturne dediščine v širši regiji ter obenem promocije sodobnih vizualnih umetnosti na celotnem področju Pomurja, dela sosednje Madžarske in Hrvaške. Poleg kakovostnega in izvirnega programa, s čimer se Galerija-Muzej Lendava uvrša med naše najboljše muzejsko galerijske institucije, ima tudi pomembno povezovalno vlogo med Slovenijo in Madžarsko, ter obema manjšinama. Galerija-Muzej Lendava je med galerijami v Sloveniji, ki imajo največje največje število obiskovalcev in največ odmevov v medijih – pri tem mislim na kritike in reportaže. Ti podatki zgovorno govorijo o kakovosti in prizadevnosti zaposlenih v tem pooblaščenem muzeju.

V zadnjih letih je Galerija-Muzej Lendava svoj program obogatila z razstavami Veliki mojstri 20. stoletja, s katero je prva vzpostavila permanentno sodelovanje z zasebnimi zbiratelji iz vse Evrope. Prav sodelovanju z zasebnimi zbiratelji se lahko zahvalimo za izjemne razstave, ki so bile zadnja leta v teh prostorih predstavljene javnosti, kar velja tudi za današnjo razstavo grafik enega najpomembnejših španskih slikarjev, kiparjev in grafikov 20. stoletja.

V vabilu na razstavo je omenjena Mirójeva samosvojost – saj mu ni bilo mogoče vsiliti nobenih vzorcev. Verjel je, da papir umetniku zagotavlja svobodo. Skratka, krasile so ga lastnosti velikega umetnika.

Mirójeve grafike so v Lendavo prinesle košček  Španije, njeno sončno pokrajino z bogato a nemirno zgodovino, o kateri nam je dve leti nazaj prek fantazijskih grafičnih listov pripovedoval Goya, lani pa Picasso. Ob tem bi želela ponovno poudariti  vlogo Galerije-Muzeja Lendava za slovenski, madžarski in širši srednjeevropski kulturni prostor, saj nam s pionirskim delom  na področju vključevanja zasebnih zbirk v javna razstavišča omogoča dragocena srečevanja s pomembnimi tujimi umetniki in deželami. Umetnik Miró je hkrati eden osrednjih španskih simbolov. V njegovi očarljivi, čeprav abstraktni podobi sonca so tamkajšnji turistični delavci prepoznali odlično prispodobo za pokrajino, njeno posebno dediščino in kulturo. Včasih bi si želeli več tovrstne občutljivosti slovenskih turističnih delavcev do naših umetnikov.

Kultura in umetnost sta že od nekdaj najboljši most med narodi. Zaradi univerzalnega  jezika likovne umetnosti je prav ta še posebej primerna graditeljica odnosov med ljudmi, kar so državniki vedeli že od nekdaj. Tako so bile in so še vedno prav umetnine cenjena protokolarna darila in prav tako znak naklonjenosti med običajnimi ljudmi, umetniki pa so dobrodošli posredniki med ljudmi. Umetniki so tudi zato večni popotniki in so od nekdaj predstavljali enega najbolj mobilnih skupin prebivalstva. V oblikah in barvah umetnin so shranjene osebne zgodbe in spomini na dežele in kraje, od koder prihajajo avtorji. Na slog v umetnosti vplivajo številni dejavniki,  med katerimi je tudi pokrajina med najbolj odločujočimi. To lahko trdimo celo za sodobno, z globalizacijo zaznamovano ustvarjalnost, še veliko težje pa vpliv kraja nastanka umetnine  spregledamo v starejših umetninah.

Razstava grafik bo nedvomno do 30. septembra letos navduševala številne obiskovalce lendavskega gradu. Vsem, ki ste jo omogočili, iskreno čestitam in se vam zanjo zahvaljujem. Spoštovani, z veseljem razglašam, da je razstava odprta.

Ob ogledu Mirójevih umetnin vam želim obilo užitkov in prijetno druženje.

---

FOTOGRAFIJE: Otvoritev razstave

Fotografije: Biserka Sijarič, Nataša Juhnov, Sandi Baumgartner