RAZSTAVA: Aleksander Drakulič – platonične projekcije
Med 19. junijem in 21. novembrom 2021 je v kletnih prostorih lendavskega gradu na ogled razstava platonične projekcije umetnika Aleksandra Drakuliča.
Lepo vabljeni k ogledu!
O razstavi
Vsaka razstava nastane z določenim namenom in ima posledično svojo sporočilnost. Ta se ne kaže le v razstavljenih delih, ampak tudi npr. v izboru in kontekstu umetniških del, njihovi postavitvi v prostoru, estetski in umetniški vrednosti. V večini primerov so ta sporočila jasna, razberljiva z ogleda razstave. Obstajajo pa tudi razstave, pri katerih težje dekodiramo »ideje in sporočilnost«, saj so povezani s predznanjem in poznavanjem globljega konteksta.
Slednje velja tudi za razstavo Aleksandra Drakuliča platonične projekcije, ki jo brez poznavanja Platonovega nauka o votlini težje interpretiramo. Platon v svojem sokratskem dialogu Država povzema svojo ontologijo, v kateri nas enači z zaslepljenimi ljudmi, ki živijo v votlini, imajo priklenjene noge in vrat ter gledajo v isto steno. Za njimi gori ogenj, ki osvetljuje steno, in so tako prisiljeni gledati sence, ki se prikazujejo. Te sence povzročajo predstave ljudi (in predmetov), ki so med ujetniki in ognjem. Ujetniki so prepričani, da je to, kar gledajo, resničnost.
Naenkrat se enemu od njih uspe osvoboditi in se obrne proti ognju, a ga zaradi svetlobe zabolijo oči. Preveč je zaslepljen, da bi predstave videl tako izostrene kot prej sence. Se mu pa sence še vedno zdijo resničnejše od predmetov pred ognjem. Nato se poda proti izhodu. Ko pride iz votline, ga sonce zaslepi, zato ne loči med resničnim in neresničnim. Čez čas se njegove oči privadijo na bolečo svetlobo sonca, še vedno pa se mu zdijo sence bolj resnične od predmetov zunanjega sveta. Sčasoma se njegov vid izostri in si najprej ogleduje odseve predmetov v vodi, nato usmeri pogled na same predmete. Ugotovi, da sonce omogoča, da lahko vidi zunanji svet.
S prispodobo želi Platon sporočiti, da smo v vsakdanjem spoznavanju sveta zaslepljeni – tako kot ujetniki votline: svet je votlina, ki nas obdaja, predmeti in ljudje v votlini pa so le sence resničnih bitij. Prehod v svet zunaj votline je metafora razsvetljenja, umskega uvida v to, da je čutni svet, ki ga metaforizira votlina, le posnetek sveta idej. Tu gre dejansko za spoznanje, ki je povzeto v zadnjem stavku prve točke: torej ideja kot eno in resnično, čutnost pa kot mnogo in manj resnično.
Razstava Aleksandra Drakuliča ponuja možnost, da si vsak obiskovalec sam ustvarja svoje sence na stenah kleti lendavskega gradu s svetilko, ki jo dobi ob vstopu. Gre za simbolično dejanje: ustvarjanje lastne resničnosti. Vendar se moremo zavedati, da nismo sonce kot neka vrhovna ideja po Platonovem nauku, ampak le ogenj, ki lahko le posnema najvišjo idejo. V tem nauku se postavi tudi vprašanje definicije umetnosti: če je svet, ki ga poznamo, le »posnemanje« sveta idej, potem je umetnost posnemanje našega zaznavnega sveta, torej je posnemanje posnemanega. Ali pomeni to, da imamo svetilko v svojih rokah, pravzaprav določeno osvoboditev in prvi korak k temu, da vidimo tisto, kar želimo, in se počasi približujemo izhodu iz votline?
Kurator razstave: Atilla Pisnjak
O umetniku
Slovenski umetnik Aleksander Drakulič (1963) je svojo ustvarjalno pot začel kot grafični oblikovalec in umetniški direktor, a se v zadnjih letih vedno več posveča umetniškemu ustvarjanju. Živi in dela večinoma na Madžarskem. V njegovi umetnosti se prepletajo različni pojavi in slogi, kot so konkretna umetnost, abstraktna geometrija, op art (optična umetnost) in konstruktivizem. Svoja dela gradi iz geometričnih motivov, ki jih nato sestavi v novo podobo, v kateri dobijo tudi nov pomen. V relativno kratkem umetniškem delovanju je imel kar nekaj vidnejših razstav. V letih 2017 in 2018 je razstavljal na pariškem Salon des Réalités Nouvelles, leta 2020 je sodeloval na razstavi Fény-Mozgás-Illuzió (Light-Movement-Illusion) v Muzeju Vasarelly v Budimpešti. Je član Likovnega društva Kranj.