Datum objave: 28. 11. 2017 | Kategorija prispevka: AKTUALNO, NOVICE

LIKOVNA RAZSTAVA: Hrvaška naiva v svetu, Lendava 2017

V A B I L O

Galerija-Muzej Lendava in Muzej grada Koprivnice vljudno vabita Vas in Vaše prijatelje na otvoritev razstave z naslovom

Hrvaška
naiva v svetu,
Lendava 2017
,

ki bo v petek, 1. decembra 2017,
ob 17.30
na lendavskem gradu.

Sodelujejo:
Hrvatsko kulturno
društvo Pomurje


Razstava bo na ogled
do 29. januarja 2018.


Razstavo so omogočili:
Muzej grada Koprivnice, Ministarstvo kulture R. Hrvatske, Koprivničko-križevačka županija, Grad Koprivnica, Občina Lendava/Lendva Község, Galerija-Muzej Lendava/Galéria-Múzeum Lendva


GRAFIKA VABILA


O RAZSTAVI

Hrvaška naiva v svetu, Lendava 2017

Novo leto 2018 bo hrvaška naivna umetnost pričakala v Lendavi. Z razstavo v Lendavi se nadaljuje njeno potovanje po svetu, ki se je ponovno začelo leta 2013 (Marseilles), nadaljevalo pa v letih 2014 (Katowice) in 2016 (Pécs). V Lendavi se postavlja na ogled izbor iz zbirke Galerije naivne  umetnosti v Hlebinah, ki bo leta 2018 praznovala 50-letnico svojega obstoja in neprekinjenega delovanja. Leto 1968 pa ni bilo pomembno le za Hlebine, ampak tudi za Slovenijo oziroma za največjo slovensko galerijo, v kateri razstavljajo umetniki naivnega slikarstva. Galerija likovnih samorastnikov v Trebnju je namreč prav leta 1968 organizirala prvo kolonijo likovnih samorastnikov, na kateri je sodelovalo devet umetnikov z območja takratne Jugoslavije. Sčasoma se je kolonija razširila še na druge države širom sveta, leta 1971 pa je bila odprta omenjena galerija, ki povezuje umetnike naivnega slikarstva z vsega sveta.

Zbirka naivne umetnosti Muzeja mesta Koprivnica se ponaša z več kot 1000 eksponati avtorjev naivne umetnosti, na pričujoči razstavi pa je predstavljen reprezentativni izbor, ki bo njenim obiskovalcem ponudil vpogled v zgodovino, razvoj in današnjo perspektivo naivne umetnosti na Hrvaškem. Izbor del je podoben izboru na razstavi v Pécsu, zato povzemamo v nadaljevanju besedilo predgovora k tej razstavi.

Na začetku 20. stoletja se je svet začel drastično spreminjati. Skupaj s temi spremembami, če ne že prej, je prišlo do sprememb tudi v umetnosti. Po hudi katastrofi so umetniki začeli izgubljati upanje v civilizacijske dosežke, obrnili so se vase, prizadevali so si najti svoj notranji glas oziroma čut za spontano izražanje. Na Hrvaškem je bilo leta 1930 ustanovljeno združenje umetnikov Zemlja, ki si je prizadevalo doseči zavestno delovanje vseh družbenih slojev z namenom, da bi se zavedali svoje vloge in težili k spreminjanju socialnega statusa. Zato se je uveljavilo prepričanje, da se morata umetnost in življenje zliti v eno, menili so torej, da je potrebno živeti v skladu s svojim obdobjem in ustvarjati v njegovem duhu. Soustanovitelj združenja Krsto Hegedušić je poletne počitnice pogosto preživljal v Hlebinah, kjer se je, zahvaljujoč njegovemu usmerjanju in nespornemu talentu posameznikov, izoblikovalo to, kar nam je danes znano kot hlebinska šola. Hlebinska šola ni šola v pravem pomenu besede, pač pa gre za občasna srečanja K. Hegedušića in I. Generalića, na katerih ga je Hegedušič seznanjal s skrivnostmi likovnih tehnik, mu včasih tudi svetoval in ga usmerjal k spoznanju, da naj slika to, kar vidi okoli sebe, tj. svet starodavnih, patriarhalnih in revnih vasi. Razpoznavni znak hlebinske šole je sčasoma postalo slikanje na steklo, torej način slikanja, s katerim se je Hegedušić seznanil v Parizu in ga je spominjal na poznobaročno podravinsko slikarstvo z religiozno tematiko. Ivan Generalić in Franjo Mraz sta skupaj s člani skupine Zemlja prvič razstavljala že leta 1931, s čimer sta dokazala, da talent ni povezan s pripadnostjo družbenemu sloju. Skupaj z Mirkom Viriusom tvorita prvi rod avtorjev hlebinske šole. Virius je k motivom iz vaškega življenja pristopil povsem realistično, obravnaval jih je kot dokumente tistega časa, brez idealiziranja in z močno izraženo socialno komponento (Lončar na vasi). Ivan Generalić je bil v krajšem obdobju zvest družbeno angažirani umetnosti, toda kmalu se je odločil, da se bo boril proti Zlu z Lepoto. Zahvaljujoč umetniku in kustosu Dimitriju Bašičeviću, ki ga je uvedel v svet domišljije, irealnosti, sanjskega in mitološkega, je sredi stoletja v njegovi ustvarjalnosti nastopil preobrat  (Krave v gozdu). V 50-ih letih 20. stoletja, v obdobju največjega vzpona I. Generalića, ko se njegove odmevne razstave vrstijo po svetu, npr. v Parizu, Bruslju in Sao Paolu, je nastajal drugi rod avtorjev, ki je dozoreval prav pod vplivom del I. Generalića, čeprav jim je občasno še vedno svetoval tudi K. Hegedušić.

Viriusovo realistično usmerjenost je nadaljeval Dragan Gaži, ki se je sčasoma profiliral kot mojster portretiranja, razen fizionomije pa ga je zanimal tudi značaj upodobljene figure, zato si je prizadeval prodreti tudi v karakter upodobljene osebe. Ne zanima ga le konvencionalna lepota, ampak predvsem izraznost. Zato so postali njegov pogosti motiv obrazi starejših ljudi s poudarjenimi gubami, saj je menil, da so pripovedi in izkušnje skrite prav v gubah (Na koncu poti). Sredi stoletja sta se pojavili novi žarišči naivne umetnosti, Gola in Gornja Šuma. Naivna umetnost se je začela širiti, vrhunec prodiranja in svojo zlato dobo je dosegla v 70-ih letih 20. stoletja. Ivan Večenaj iz Gole je začel razen vaškega življenja (Zima) upodabljati tudi sakralne teme, pri čemer je šlo za umestitev univerzalnih biblijskih prizorov s primesmi ljudskih pripovedovanj in domišljije v lokalno podravinsko krajino. Nadaljeval je s simbolično rabo izjemno močnih, intenzivnih barv, pri čemer mu je sledil tudi Mijo Kovačić iz Gornje Šume. Kljub njunim podobnostim v koloritu pa so teme slednjega povsem drugačne. Glede na to, da je odraščal v bližini reke Drave, je postala voda eden od njegovih poglavitnih motivov. M. Kovačić se zaveda neločljive, včasih tudi uničujoče zveze med človekom in Naravo, zveze, ki jo zastira s tančico skrivnostnosti, s čimer postane mojster razpoloženjskih slik, pa tudi portretnih upodobitev (Portret). Močna karikiranost njegovih izjemno natančno detajliranih in psihološko opredeljenih portretov izrašča iz dejanskega okolja njihovega nastanka, saj živijo „med svetovi“, v namišljenem prostoru med civiliziranim Človekom in neukrotljivo Naravo, ki pušča na njih neizbrisno sled. Stilizacija, groteska in porušeni proporci  opredeljujejo tudi prikaz vsakdanjega arhaičnega vaškega življenja Franje Filipovića (Babica peče kruh), ki jih je z močnimi ekspresijami in pačenjem figur nadaljeval Martin Mehkek (Cigansko veselje), Franjo  Vujčec pa je z ekspresivnim koloritom in burlesko vse to privedel do vrhunca. Vujčec je predstavnik tretjega rodu avtorjev (Branko Lovak, Stjepan Večenaj, Milan Generalić …), katerih vzorniki so bili Ivan Generalić in že uveljavljeni avtorji drugega rodu. Med predstavniki te generacije je verjetno najbolj znan Ivan Lacković, ki se je proslavil kot odličen risar naivne umetnosti z arkadijskimi pejsaži, ki jih prevevata harmonija in mir (Zima), in s podrobno obdelavo vsakega elementa. Predstavniki tega rodu, Lacković, pa tudi npr. Josip Generalić, so slikali na osnovi podob iz spomina, spominov na rojstno vas, medtem ko so že živeli v mestu. Josip Generalić je konec 70-ih let 20. stoletja vnesel v svojo ustvarjalnost disharmonijo, tragično občutenje življenja, kar je značilno tudi za njegovega deda Ivana, ki vstopa v tem obdobju v fazo simplifikacije in popolne redukcije motivov, ki postanejo simboli. V starosti sklepa svoj življenjski in umetniški opus s cikli, v katerih se vrača k temam z začetka svojega ustvarjanja, v njih pa posega le po njihovih najbolj izraznih segmentih, zato v tej fazi pri njem veselih skupin maškar ne srečamo več, ampak le motiv maske (Rdeča maska). Glede na to, da je  Generalić zaradi ženine smrti preživljal težko obdobje,  v katerem se je počutil osamljenega, tesnobnega, ne dovolj cenjenega, izbira maske za glavni motiv ne preseneča. Maska je v tem primeru izraz identitete „drugega obraza“ in drugega življenja  kot posledica soočenja z eksistencialnimi težavami in neizbežno smrtjo.   

Ker je namen te razstave ponuditi vpogled v bogastvo Zbirke naivne umetnosti, predstavljamo ob velikanih naivne umetnosti tudi današnje nadaljevalce tradicije hlebinske šole, pa tudi tiste, ki se nagibajo k outsiderski umetnosti. Gre za avtorje, ki so na nek način premaknili meje umetniškega izražanja, vendar večina še vedno ni dovolj znana široki javnosti, bodisi da gre za stvaritve, na katerih je upodobljeno vsakdanje življenje z očmi ženske, prenešeno na steklo s prsti (A. Matina), bodisi za tiste,  ki ga kritično proučujejo in ironično komentirajo (Z. Krancelbinder) ali pa za umetnike, ki namišljena mesta pretvarjajo v sanjske domišljijske kompozicije (D. Jurak).   

Razstavo zaokrožuje izbor kiparskih del, ki so nastajala od 60-ih let 20. stoletja pa vse do danes in odražajo različne pristope k istemu materialu, tj. lesu. Medtem ko vnaša Mato Generalić v skulpture veliko narativnosti, se Mijo Kuzman ustavi pri enostavnih, ostro rezanih ploskvah brez poudarjanja detajlov, Krešimir Trumbetaš pa upodablja svoje figure v igri skozi njihovo držo ali gesto. Josip Ritoša teži k enostavnim, okroglim živalskim formam, Zvonimir Dangubić pa celo najmanjši detajl realistične ženske figure izjemno precizno izrezlja, kar zasledimo tudi pri Bari Mustafa z upodobitvijo čustvene prizadetosti in poetične izpovedi, blago napete forme Dragice Belković pa zrcalijo  umirjenost in pristnost vsakdanjega življenja.    

Helena Kušenić

Literatura:

  • Crnković, Vladimir, Umetnost Hlebinske šole, Hrvaški muzej naivne umetnosti, 2006.
  • Sumpor, Svjetlana, Ivan Generalić 1946.–1961., Hrvaški muzej naivne umetnosti, Zagreb, 2010.
  • Sumpor, Svjetlana, Ivan Generalić 1930.–1945., Hrvaški muzej naivne umetnosti, Zagreb, 2014.