Datum objave: 09. 03. 2012 | Kategorija: PRETEKLE

Razstava vezenin in predstavitev knjige

Otvoritev razstave: petek, 2. marec 2012, ob 18.00 uri.
Razstava je odprta do 26. marca 2012.


VABILO

Vabljeni na razstavo vezenin in predstavitev knjige v petek, 2. marca 2012, ob 18. uri na lendavskem gradu, ob sodelovanju in v počastitev pomurskih ročnodelskih krožkov.

Ob tej priložnosti bomo predstavili
publikacijo z naslovom:
Dediščina vezenin ročnodelskih krožkov
prekmurskih Madžarov

v ciklusu Da ne bi šlo v pozabo 2.,
Avtorja: Mária Kepéné Bihar in Zoltán Lendvai Kepe.

Razstava bo na ogled do 26. marca 2012.


O RAZSTAVI

Spoštovane gospe in gospodje, dragi ljubitelji kulturne dediščine!

Dediščino v najširšem pomenu besede lahko imenujemo kot vrednoto, za katero v skupnosti menijo, da je primerna za ohranitev in posredovanje mladim rodovom. Dediščina se torej pojavlja na številnih področjih življenja in se izraža na različne načine. Govorimo lahko o dediščini posameznih družin ali družbenih slojev, oziroma o kulturni dediščini različnih skupnosti ali narodov. Vendar pa je dediščina lahko še tako dragocena, a če jo ne negujemo in če se ne prenaša na naslednje rodove, bo izgubila svoje bistvo ter prenehala obstajati.

Lendavska regija ima izjemno bogato, zelo posebno in prepoznavno kulturno dediščino. Ni torej naključje, da se je potreba po muzeju v Lendavi pojavila že leta prej, preden so ga zavedni Lendavčani pred točno 40-mi leti, oziroma leta 1972 tudi uradno ustanovili. Na podlagi odločitve direktorja Franca Geriča in sveta Galerije Muzeja Lendava smo od leta 2005 skorajda vsako leto predali občinstvu novo stalno muzejsko zbirko, in sicer leta 2006 etnološko razstavo z naslovom Kultura hetiškega ljudskega tekstila, leta 2007 na Glavni ulici razstavo Meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva Lendave, leta 2008 spominsko sobo Györgya Zale ter spominsko sobo Štefana Galiča, leta 2009 umetnostno zgodovinsko zbirko kipov iz brona na podstrešni galeriji ter leta 2011 stalno postavitev na hodniku lendavskega gradu z naslovom Sakralna dediščina Lendave in okolice. V tem obdobju smo objavili tudi 3 številke muzejske periodike ter dve knjigi Kultsárja Györgya iz 16. stoletja v reprintu. Lani si je naše zbirke in razstave ogledalo nekaj več kot 12 tisoč obiskovalcev: turisti so imeli na razpolago stalne muzejske zbirke na površini blizu 1100 kvadratnih metrov ter zanimive občasne razstave v tem prostoru, kjer se sedaj nahajamo. In še bi lahko na dolgo naštevali, kaj je maloštevilna ekipa naše ustanove postorila na področju muzeologije! A naj zaključimo z dejstvom, da je najpomembnejši turistični kapital Lendave poleg termalne vode naša kulturna dediščina. Oba kustosa Galerije-Muzeja Lendava, skupaj s sodelavci zavoda, izvajamo izjemno kakovostno strokovno delo, kar dokazujejo priznanja stroke v Sloveniji in na Madžarskem, mnenja in zapisi v knjigo gostov naših obiskovalcev, številke in bilance našega poslovanja, zanimanje novinarjev za naše delo ter nenazadnje zaupanje in spodbuda domačega občinstva, kakor je to tudi ob današnji priliki.

Med različnimi oblikami kulturne dediščine je prav ljudska umetnost tista, ki je venomer v središču zanimanja javnosti. Tekom zgodovine je tako imenovana visoka umetnost v ljudski umetnosti pogosto našla »čisti izvir«, iz katere je lahko zajemala, se napajala in se prenavljala. Etnološko bogastvo so raziskovali in reševali tudi pesniki, pisatelji, likovni umetniki in znanstveniki, da bi se iz njega učili in zajemali navdih. Na žalost pa so Evropejci v 20. stoletju zajeten del svoje ljudske dediščine imeli za nekaj, kar je zastarelo in kar je izgubilo svojo funkcijo. V njej so videli izraz zaostalosti in revščine v primerjavi s tako imenovanim »modernim« svetom.

V Sloveniji živeči Madžari so v etnološkem smislu povezani z dediščino zgodovinsko-etnoloških območij Lendave, pokrajine Hetés in Őrség. Izmed svojih draguljev ljudske kulture so najbolj ponosni na hetiško ljudsko nošo in vezenine. Morda se danes sliši, kot pretiravanje, pa vendarle je le malo manjkalo, da se to bogastvo ni izgubilo za večno. Dr. Edit Kerecsényi, upokojena direktorica muzeja v Nagykanizsi je že desetletja raziskovala ljudsko nošo in bele vezenine na ozemlju županije Zala, ko je leta 1986 dobila dovoljenje za raziskave tudi na območju Prekmurja. Potem, ko je preučila gradivo, povezano z omenjenim prostorom v zbirkah Etnografskega muzeja v Budimpešti, Muzeja Göcseji v Zalaegerszegu in Muzeja Thúry György v Nagykanizsi, je pričela z raziskavami tudi na terenu ter v zbirkah Pomurskega muzeja v Murski Soboti in v lendavskem muzeju. Na podlagi njenih raziskav smo dobili obrise bogate dediščine ljudskega tekstila in noše, ki jo javnost in stroka imenujeta, kot hetiška, čeprav je treba pripomniti, da je ta dediščina povezana s celotnim območjem Lendave in Lentija z madžarskim prebivalstvom. V času raziskav dr. Edit Kerecsényi hetiška ljudska tekstilna kultura več ni bila živa dediščina. Hetiške ljudske noše takrat že dolgo niso nosili in tudi vezenin niso več izdelovali. V 30. letih 20. stoletja je to dediščino popolnoma izrinila meščanska kultura. Ta zaklad ljudske umetnosti Hetésa je bilo mogoče rekonstruirati le s pomočjo starih kosov oblačila in po spominu starejših žensk. S ponovnim odkritjem tega dragulja madžarske ljudske tekstilne kulture si je dr. Edit Kerecsényi priborila priznanje celotne etnološke stroke.

Najlepši primerki ljudske tekstilne kulture Hetésa so ročno tkana platna in bogato vezena narodna noša. Za vse, ki se ukvarjajo z ročnim delom, je izmed hetiških vezenin najbolj poznano belo vezenje na platnu, pa tudi količinsko predstavljajo največjo skupino. Večji del teh belih vezenin so tako imenovane prostoročne risbe, z motivi drevesa življenja, sonca, srca in različnih oblik cvetlic, od konca 19. stoletja pa imajo ta platna tudi bogato okrašene in lepo izvezene robove. Posebnost hetiškemu vezenju daje tudi tako imenovano luknjičasto vezenje. Poudariti pa je treba, da so v okolici Lendave poleg okroglih luknjic vezli tudi kvadrataste, kar je obenem dokaz arhaičnosti, saj vezenina sledi teksturi robustnega platna. S temi vezeninami so okraševali naramne rute, peče, spodnja krila, zaročne robce, hlače, bele predpasnike in naramnice platnenih torb. V našem kraju so bile priljubljene moške in ženske srajce, ki so bile bogato izvezene s tehniko tako imenovanega skritega vboda. Kasneje je belo nit pri ženski noši dopolnila rdeča, nato še modra. Moške srajce pa so bile vedno bele. Vezenje platna z belo, nato pa z rdečo nitjo so v 20. stoletju dopolnile tudi druge barve. To pisano vezenje je bilo v okolici Lendave običajno predvsem za svatbene brisače ter za ženske predpasnike iz črnega klota ali satena, ki so bili spodaj in na robovih izvezeni z nitjo različnih barv in debelin.

Politična in kulturna organiziranost madžarske manjšine v Sloveniji se je začela oblikovati v 70-ih letih 20. stoletja. V naslednjem desetletju so se organizirala prva madžarska kulturna društva, obujati so se začeli stari kmečki običaji. Po ustanovitvi zborov ljudskih pevcev in folklornih skupin se je pokazala potreba tudi po oživitvi ljudske umetnosti. Na pobudo Magde Bažika je bila v okviru kulturnega društva Čentiba leta 1988 ustanovljena prva sekcija vezenja med pomurskimi Madžari, temu pa je še istega leta sledila ustanovitev sekcije v Pincah, januarja leta 1989 pa tudi v Trimlinih. V preteklih 25 letih so se zapovrstjo ustanavljale nove in nove sekcije za vezenje. Strokovno vodenje le teh so prevzeli ljudske umetne obrtnice iz Zalske in Železne županije. Njihovo delovanje med Madžari v Sloveniji sta tako gmotno kakor moralno, poleg Zavoda za kulturo madžarske narodnosti iz Lendave, ki je bil ustanovljen leta 1994, podpirali tudi skupščini omenjenih županij. Zanimanje za vezenje se je po srečnem naključju srečalo z raziskavami dr. Edit Kerecsényi ter z aktivnostmi ljudskih umetnih obrtnikov iz Madžarske. V sekcijah so v začetku bile najbolj priljubljene priložnostne božične in velikonočne vezenine ter vezenine za okraševanje stanovanja meščanskega sloga. Zahvaljujoč raziskavam in angažiranosti vodij sekcij je dobilo ljudsko vezenje čedalje večjo veljavo, še posebej pa lastna dediščina, oziroma oživitev tako imenovanega hetiškega vezenja.

Trenutno delujejo sekcije vezenja pod vodstvom Ete Török v Čentibi, Pincah in Genterovcih. V Petišovcih in Dolgi vasi ohranjajo dediščino vezenja pod vodstvom Ilone Pulainé Cserti. S pomočjo Anikó Kocsisné Koszorús so ročna dela vzljubila dekleta in žene v Dobrovniku in Radmožancih. Lajosné Orbán poučuje skrivnosti vezenja na Hodošu in v Domanjševcih. Margit Horvát pa pomaga Eti Török pri vodenju krožka v Genterovcih, hkrati pa je tudi mentorica sekcij za vezenje pri Društvu lendavskih upokojencev, oziroma sekcij v Murski Soboti, Prosenjakovcih in Gaberju. Olga Jandl pa posreduje svoje znanje ljubiteljicam vezenja na Kapci. Ne smemo pa pozabiti niti strokovnjakinj, kot sta Józsefné Beszprémy in dr. Károlyné Baracska, ki sta prav tako veliko storili za kakovostno delo v tukajšnjih krožkih. Józsefné Beszprémy je aktivno sodelovala pri začetnih korakih dobrovniške sekcije, dr. Károlyné Baracska pa je sekcijo iz Trimlinov vodila blizu deset let. Trenutno deluje med madžarskim prebivalstvom v Sloveniji 14 sekcij vezenja, ki se zahvaljujoč kakovostnemu delu lahko pohvalijo tudi z ljudskimi umetnimi obrtnicami. Margit Horvát si je ta laskavi naslov pridobila leta 2003, Olga Jandl leta 2007 in Darinka Antolašić leta 2010. Naše ljudske umetne obrtnice danes že aktivno sodelujejo pri poučevanju vezenja in prenašanju te izjemne kulturne dediščine na mlajše rodove.

Vloga sekcij vezenja med madžarskim prebivalstvom v Sloveniji je neprecenljiva za ohranitev te čudovito lepe, bogate in uporabne dediščine, ter za ohranitev hetiške ljudske noše. Naše vezilje in ljudske umetne obrtnice pa dediščino hetiških vezenin ne ohranjajo le doma, temveč z gostovanji in nagradami širijo sloves Lendave in okolice tudi po svetu. Veliko pomembnih gostov in državnikov, ki so nas obiskali, se je že obogatilo s čudovitimi kosi hetiških vezenin. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na družbeni pomen kulturnih društev in sekcij, ki so pomembni forumi kulturnega življenja po vaseh. Pri obisku sekcij pa nam postane jasno, da dobiva dejavnost vedno pomembnejšo vlogo tudi na področju medkulturnega dialoga, saj članice teh sekcij niso le domačinke Madžarke, temveč tudi mnoge druge, ne glede na narodnost in prebivališče.

Strokovnjaki so že davno ugotovili, da se etnološka dediščina ne prenaša samo z očeta na sina in z matere na hčerko, temveč je pri ohranjanju ljudskega izročila nadvse pomembna tudi vez med starimi starši in vnuki. V današnjem svetu, ko imajo starši, ki preživljajo družino, čedalje manj časa za otroke, je postala vloga starih staršev nepogrešljiva. Babice in bodoče stare mame, ki delujejo v sekcijah za vezenje, bodo imele v prihodnje velikansko vlogo pri ohranjanju madžarskega jezika, identitete in hetiške ljudske tekstilne kulture na narodnostno mešanem območju.

Spoštovani zbrani, drage vezilje!

Tokratna pregledna razstava sekcij za vezenje v veliki razstavni dvorani na lendavskem gradu je največje priznanje, ki ga javni zavod Galerija-Muzej Lendava lahko podari našim materam in babicam. Iz 14-ih sekcij je oddalo svoja dela 113 vezilj. Zbralo se je okoli 600 vezenin, izmed katerih smo izbrali 264. Sledili smo načelu, da ima vsaka od vezilj razstavljeno vsaj eno delo. V veliki razstavni dvorani in na hodniku so na ogled hetiške vezenine, v srednji in stolpni dvorani pa vezenine iz različnih krajev Karpatskega bazena. Bolj primerne prireditve za začetek meseca madžarske kulture si ne bi mogli želeti.

Kepe Zoltan, univ. dipl. etnolog, kustos Galerije-Muzeja Lendava

Lendava-Lendva, 2. marca 2012.


VABILO – SLIKA:

Vabilo (ovitek)

Vabilo (notranjost)


FOTOGRAFIJE: OTVORITEV RAZSTAVE

otv_razst_vezenin_himzokial_01 otv_razst_vezenin_himzokial_02 otv_razst_vezenin_himzokial_03 otv_razst_vezenin_himzokial_04 otv_razst_vezenin_himzokial_05 otv_razst_vezenin_himzokial_06 otv_razst_vezenin_himzokial_07 otv_razst_vezenin_himzokial_08 otv_razst_vezenin_himzokial_09 otv_razst_vezenin_himzokial_10 otv_razst_vezenin_himzokial_11 otv_razst_vezenin_himzokial_12 otv_razst_vezenin_himzokial_13 otv_razst_vezenin_himzokial_15


FOTOGRAFIJE: POSTAVITEV RAZSTAVE

postav_razst_vezenin_himzokial_001 postav_razst_vezenin_himzokial_004 postav_razst_vezenin_himzokial_008 postav_razst_vezenin_himzokial_010 postav_razst_vezenin_himzokial_012 postav_razst_vezenin_himzokial_18 postav_razst_vezenin_himzokial_027 postav_razst_vezenin_himzokial_029 postav_razst_vezenin_himzokial_030 postav_razst_vezenin_himzokial_033 postav_razst_vezenin_himzokial_038 postav_razst_vezenin_himzokial_039 postav_razst_vezenin_himzokial_041 postav_razst_vezenin_himzokial_043 postav_razst_vezenin_himzokial_044 postav_razst_vezenin_himzokial_046 postav_razst_vezenin_himzokial_047 postav_razst_vezenin_himzokial_050 postav_razst_vezenin_himzokial_058 postav_razst_vezenin_himzokial_060 postav_razst_vezenin_himzokial_099 postav_razst_vezenin_himzokial_110 postav_razst_vezenin_himzokial_120 postav_razst_vezenin_himzokial_124 postav_razst_vezenin_himzokial_128 postav_razst_vezenin_himzokial_129 postav_razst_vezenin_himzokial_130 postav_razst_vezenin_himzokial_131 postav_razst_vezenin_himzokial_135 postav_razst_vezenin_himzokial_137 postav_razst_vezenin_himzokial_139 postav_razst_vezenin_himzokial_141