Spominska razstava: Lajči PANDUR
Otvoritev razstave: Petek, 8. marca 2013, ob 18.00 uri v galeriji na lendavskem gradu.
Razstava je na ogled do 14. aprila 2013.
VABILO
Galerija-Muzej Lendava vljudno vabi Vas in Vaše prijatelje na otvoritev in ogled spominske razstave akademskega slikarja Lajčija Pandurja, ki bo v petek, 8. marca 2013, ob 18.00 uri v galeriji na lendavskem gradu.
Pozdravni nagovor bo imela Beata Lazar, direktorica Galerije-Muzeja Lendava.
Razstavo bo predstavila Meta Gabršek Prosenc, muzejska svetnica.
Razstavo bo odprl Ferenc Hajós, veleposlanik v pokoju.
Razstava bo na ogled do 14. aprila 2013.
O RAZSTAVI
LAJČI PANDUR
Ko se po štirih desetletjih ponovno vračam k pisanju o slikarstvu Lajčija Pandurja in prebiram že napisano, spoznavam, da je ob vseh hvalah in tudi kritikah najbolj prepričljivo posegla v jedro slikarjevega ustvarjanja misel Andreja Ujčiča, zapisana v katalogu razstave v Murski Soboti leta 1968. “Seveda predstavlja tako slikarstvo ne samo v mariborskem, ampak tudi v slovenskem merilu prav zaznavno posebnost … Ob njegovem slikarstvu se pravzaprav prvikrat umetnostno polno in v prepričljivi podobi srečujemo s panonskim umetniškim hotenjem, z nekakšnim geniusom loci Pannonicae, vsekakor pa vsaj z dramatičnim realizmom pomunkacsyjevske dobe.”
Pandur, rojen v Lendavi, je že od mladosti doživljal nacionalno in s tem predvsem kulturno mešano okolje kot nekaj povsem normalnega in nekonfliktnega. Obiskovanje gimnazije v Zalaegerszegu, nato študij in skoraj desetletno življenje v Zagrebu ter študijsko izpopolnjevanje v Budimpešti je gotovo vplivalo na njegov pogled na svet, ga oblikovalo v odprtega, za različne vplive dojemljivega, a vendarle samosvojega človeka. Leta, ko je dozorevala njegova umetniška in človeška osebnost, so mu bila naklonjena. Tako v Zagrebu kot kasneje na specializaciji v Budimpešti je imel odlične profesorje, ki so mu nudili izredno metjejsko znanje in mu odkrivali različne ravni vizualne govorice. Njihove ideje so v mladem Pandurju našle plodnega in nadarjenega nadaljevalca. S pridobljenim znanjem pa je z leti razvil svojo individualno slikarsko vizijo.
V Zagrebu je poleg največjih imen hrvaškega slikarstva prve polovice 20. stoletja spoznal tudi izredno nadarjene slovenske kolege, od Stupice do Preglja in Miheliča. Ti so kasneje kot člani skupine Neodvisni oblikovali ključna izhodišča za problematiko slovenskega povojnega slikarstva. Pandur se je srečeval z njimi le na razstavah in cehovskih shodih, sicer pa ga je njegova življenska, s tem pa tudi umetniška pot vodila mimo modernističnih iskanj ljubljanske šole.
Skupina Neodvisni, ki jo je povezoval študij v Zagrebu in s tem vpliv hrvaške umetnostne situacije tridesetih let, za katero je značilno obujanje estetskih norm t. i. hrvaške šole, navezane predvsem na München, se je doma uveljavila še pred drugo svetovno vojno. Barvni realizem, kot je označil njihovo slikarstvo prof. France Stele, je postal platforma različnih slikarskih smeri, ki so se začele v Sloveniji uveljavljati v petdesetih letih, ko je politična odjuga popustila svoje socrealistične vajeti. Lajči Pandur se je vrnil v domačo Lendavo šele leta 1945. Najprej je moral plačati svoj davek povojnemu času, v službi ruske komandature je namreč opravljal delo slikarja propagandista in dekoraterja. Leto kasneje je dobil službo profesorja na gimnaziji v Ravnah, leta 1949 pa v Mariboru in se tako dokončno ustalil v Sloveniji.
Odsotnost in življenje v drugačnem okolju, tako v Zagrebu kot v Budimpešti, sta pustila seveda posledice. Čeprav se je sprva izobraževal pri istih profesorjih kot številni slovenski umetniki njegove generacije, sta ga fascinacija nad prvinskostjo panonske pokrajine in ljudi ter srečanje z umetnostjo madžarskih učiteljev usmerila na povsem samosvoja pota. Umetniška občutljivost, povezana s slikarskim temperamentom, je v bogato barvitost vpetih žanrskih kompozicijah, krajinah in ekspresivnih človeških likih odkrila prav tisti likovni credo, s katerim je slikar vse do smrti izpovedoval svoja videnja in se bolj malo oziral na take ali drugačne umetniške smeri svojega časa.
Razstava, ki je posvečena štirideseti obletnici Pandurjeve smrti in stoletnici njegovega rojstva, v zgoščeni obliki ponuja tako poznavalcem umetnosti Lajčija Pandurja kot tudi tistim, ki bodo šele odkrili njegovo temperamentno muzo, vpogled na razvojni lok njegovega opusa. Zlasti risbe in grafike ter nekaj portretov so plod začetnih let umetnikovega študija v Zagrebu. Tihožitje v čast Manetu z njegovim Piskačem v ozadju gotovo sodi mednje. Podiplomski študij slikarstva in grafike pri Ljubu Babiču in Tomislavu Krizmanu odseva v tonsko plastični gradnji ter racionaliziranem odnosu do vsebine slike. Pri grafiki in risbi pa se ob že takrat opazni risarski samozavesti mladega umetnika pokaže ob obveznih aktih njegov interes za socialnokritično motiviko, ki so jo upodabljali predvsem zemljaši. Ta kasneje v blažji obliki in vselej z veliko mero radožive naklonjenosti postane ena izmed osrednjih umetnikovih slikarskih vsebin. Risarsko senzibilnost Pandur razvija ob ilustracijah del prekmurskih književnikov in ob beleženju popotnih vtisov.
Le nepolnih trideset let zrele ustvarjalne moči je bilo dano Lajčiju Pandurju, da je izpolnil svoje umetniško poslanstvo. Po vrnitvi v Slovenijo lahko sledimo njegovemu razvoju od postimpresionističnih različic parka pred ravensko gimnazijo k vse bolj temperamentnemu slikarstvu močnih barvnih poudarkov in plastične predmetnosti. To je čas, ko se slikar najbolj intenzivno posveča prekmurski tematiki. To je tudi čas, ko figura v skupini ali posamezno zaživi na Pandurjevih platnih z neobvladljivo prezenco življenja samega. Velike kompozicije, preplet človeških in živalskih teles, se zlivajo s slikovitim ozadjem. Pokrajina je prepoznavna le po lokalni barvni tipiki in visokih horizontih. Realistični prostorski označevalci so opuščeni. Letom prevlade gostih barvnih nanosov in svetlobnih prepletov, ki na nekaterih slikah, predvsem v krajinah in na večjih figuralnih kompozicijah, privedejo slikarja prav do skrajne meje predmetnega, sledi nepričakovan korak k linijskemu slikarstvu. Pandur z obrisno risbo zameji shematizirano telo ali predmet, linija postane povezujoč likovni element. Barva je utišana, slikar le še redko uporablja lopatico, nadomesti jo čopič, ki nanaša na platno tanke barvne sloje. Razbrzdana prešernost pivcev, ciganov in maškar se je umaknila turobnejšim prizorom kmečkega vsakdana, kot da se je v slikarju ponovno prebudil duh Hegedušićevih zemljašev.
Ob poudarjanju izjemnosti Pandurjevega žanrskega slikarstva v okviru slovenske likovne scene prejšnjega stoletja ne smemo povsem zanemariti drugega pola njegove ustvarjalnosti: cvetličnih tihožitij, družinskih portretov, zlasti soproge, gledaliških scen, aktov ter številnih risb in akvarelov, nastalih na potovanjih. Čeprav bi bilo zmotno in nepošteno trditi, da je Pandurjev panonski svet nekakšen umetnikov eksodus, saj je bil izbran zavestno in izvira iz pristnega razumevanja ter čutenja njegovega utripa, je med obema poloma opazna razlika. Slikar ob delih “meščanskega” realizma uživa predvsem v svojem metjejskem znanju, pridobljenem na zagrebški akademiji, pa tudi s samostojnim odkrivanjem kvalitet slikarske govorice v galerijah in literaturi. Naslikati sence na belini poškrobljenih rokavov bluze mladega dekleta, z barvno modulacijo oblikovati trdnost proporcev obraza, nanizati cvetove v ubrano koloristično celoto ali s čopičem vdahniti življenje ženski polti so klasične naloge slikarstva, kjer ni toliko pomembno kaj kot predvsem kako. Na to najzahtevnejše vprašanje je slikar odgovarjal z večjim ali manjšim uspehom, a gotovo z velikim kreativnim žarom. Prav ta ustvarjalni užitek, optimizem in vera v smisel umetniškega početja, dajejo Pandurjevim delom, ne glede na letnico nastanka in izbor motivike, svežino, ki jih ohranja žive.
Življenje umetniških del ni odvisno od časa, ki odmerja naše dneve. Njihovo življenje je odvisno od moči in pristnosti njihove izpovedi. Če je ta močna, delo izstopi iz časa svojega nastanka. Vsi parametri, ki so takrat opredeljevali njegov pomen, izgube svojo moč. Ostane ali zbledi le izpovedna moč umetnine.
Meta Gabršek Prosenc
PUBLIKACIJA: Lajči Pandur (2013) |
Leto izdaje: 2013 ← Za predogled kataloga kliknite na sliko ovitka na levi strani. Tiskani izvod lahko kupite na sedežu zavoda Galerije-Muzej Lendava (lendavski grad). |