Kovnice denarja v Madžarski Kraljevini
Obhajanje častitljive tisoče obletnice kovanja denarja se pokriva z obletnico državotvornosti Madžarske države. Prvi madžarski denar je ˝izdal˝ (Sveti) Štefan I., kmalu po svojem kronanju. Tudi v sledečih tisoč letih je v kovanju denarja Madžarska sledila in dosegla evropske norme. v skladu z evropsko uveljavljenim denarnim sistemom, so tudi na Madžarskem prvih tristo let imeli v veljavi denar in polovično vrednost le-tega obolos (vinar). Poznamo le eno izjemo in sicer v 12. stoletju, ko so po bizantinskem vzorcu kovali tudi bakreni denar.
Kovanje zlatnikov so uvedli v Italiji v drugi polovici 13. stoletja, kar sovpada z začetki kovanja srebrnikov imenovanih garaš (belič), katerega začetniki so bili Francozi in ki se je kmalu razširil po vsej Evropi. Začetki teh sprememb na Madžarskem sovpadajo z denarno reformo v času vladavine Roberta Karolya leta 1325. Zlato madžarskega porekla so uporabljali po vsej Evropi, saj so bila tam izjemno bogata nahajališča te žlahtne kovine. 80% pridobljenega zlata v Evropi so namreč dali prav madžarski rudniki zlata.
Srebrnik velikih mer in teže tolar se je prvič pojavil na Tirolskem, ob koncu 15. stoletja. sredi 16. stoletja se je na Madžarskem začelo uveljavljati visoko kvalitetno kovanje tolarjev, še posebej velja to za področje kneževine Transilvanije. Zahvaljujoč bogatim rudnikom zlata, so se pojavili tudi dukati.
SREDNJEVEŠKO KOVANJE DENARJA V (DOLNJI) LENDAVI
Denar iz obdobja družine Bánffy
Pravica do kovanja denarja na Madžarskem je vedno bila v izrecni pristojnosti kralja in se je v zgodovini le redko zgodilo, da je ob vladarju v državi imel še kdo pravico do kovanja denarja. Med te izjemne primere štejemo avtonomno pravico do kovanja denarja v 11. stoletju s strani kraljevskih vitezov ter v 16. stoletju v Budimu. Ti novci vsebujejo oznake, ki kažejo na nosilca pravice kovanja (ime viteza oz. mesta, grb mesta Budim). V viharnih časih 15. stoletja pa poznamo tudi primere, ko so zasebniki dobili pravico kovanja novcev. Vendar se ti novci v ničemer niso razlikovali od kraljevskih novcev, njihovo razlikovanje je mogoče le s pomočjo kovnih oznak. V tem primeru torej ne gre za kovanje denarja z lastnim motivom temveč za to, da je vladar, v našem primeru Ulászlo I. s prepustitvijo koristi iz kovanja finančno pomagal svojim privržencem.
Posestva dolnje-lendavske družine Bánfi iz rodu Hahot-Buzád so bila na jugu v županiji Zala v okolici Lendave in Lentija ter na severu v okolici Trenčina. Kralj Ulászlo I. je v interesu učinkovitejšega varovanja posesti 28. junija 1441 dovolil dolnje-lendavskemu Pálu Bánfiju za kovanje dunajskih novcev na svojem posestvu v Dolnji Lendavi ali v Bolondocu oz. drugje. Tudi če je potekalo kovanje novcev, se ti ne razlikujejo od takratnih dunajskih kovancev. Med denarji Ulászla I. vendar najdemo kovance, katerih kovne znake lahko identificiramo z Dolnjo Lendavo (A-P, A-S, A-I) oz. začetnicami Pála in Istvána (Stefanus) Bánfija ter Pálovega sina Janosa (Iohannes). Ti kovanci so nastali po vzorcu kovancev Ulászla I. razlikujejo se le po kovnih znakih.
Po smrti Ulászla I. izvolijo za regenta Jánosa Hunyadija, ki je tudi Bánfijevim ukinil podeljene pravice kovanja novcev. Znani so kovanci s kovnimi oznakami, ki jih lahko povežemo z Dolnjo Lendavo tudi iz časa Lászla V. Verjetno je družina poskušala uveljaviti pravico dobljeno od Ulászla I. vendar z malo uspeha.
Poleg teh podatkov najdemo še eno sled kovanja novcev družine Bánfi, vendar ne na madžarskem, temveč na avstrijskem ozemlju. Po letu 1458 je Pál Bánfi kratek čas koval inflacijske novce slabe kakovosti za cesarja Friderika. Kovnih znakov teh kovancev sicer ne moremo identificirati, predpostavljamo pa da so nastali v Dolnji Lendavi.
