Francisco PEREZ in István SZÁNTÓ
Otvoritev razstave: Petek, 4. maja 2012, ob 19.00 uri na lendavskem gradu.
Razstava je na ogled do 1. junija 2012.
VABILO
Galerija-Muzej Lendava vljudno vabi, Vas in Vaše prijatelje, na otvoritev razstave umetniških del Francisca PEREZA in Istvána SZÁNTA, ki bo v petek, 4. maja 2012, ob 19. uri na lendavskem gradu.
Razstavo bo odprla gospa Bianca Iványi, umetnostna zgodovinarka.
Razstava bo na ogled do 1. junija 2012.
O RAZSTAVI
Umetniški cikli Istvána Szánta z Madžarske se prepletajo in povezujejo v velikem skupnem tematskem in oblikovnem svetu, kar velja tudi za njegove zadnje, v umetniškem smislu v umetelno dekorativnost prehajajoče figure. V svojih stvaritvah v mešani tehniki upodablja stare madžarske motive oziroma se transformira vanje, in sicer z namenom, da bi ponovno odkril in oživel osebno identiteto, hkrati pa tudi identiteto skupnosti. V zadnjih letih slika in celo izdeluje „medenjake”, začenši z barvnim, igrivim mešanjem grafitom podobnih slikarskih detajlov na umetninah velikih dimenzij, nato pa nadaljuje s čedalje markantnejšim upodabljanjem živalskih figur in podob konjev ter vitezov. Svoje kompozicije, s katerimi eksperimentira, speče iz medenega testa. Nato pecivo celo pobarva, ga na platnu zgnete v velikansko pecivo, s čimer igrive medenjake poveča v heroične, ustvari namreč plastične in barvno bogate ali pa trenutno bolj poenostavljene monokromne slikarske površine in dinamične baročne kompozicije. V njegovem neo popartu, ki ga je navdihnila skupna zakladnica praoblik naivne ljudske umetnosti, se s fantazijskimi bitji obljuden intelektualni svet prepleta in razslojuje z miselnimi oz. filozofskimi vsebinami, ki jih je prav tako mogoče povezati z ljudskimi (predvsem vzhodnimi) verovanji, kot npr. v ciklu o opičjem kralju. Podobno kot v nizu legend ali pravljic o opičjem kralju veljajo za postaje na neprekinjenem popotovanju tudi Szántóve slike. Na tej poti iščemo svoj lastni izvor, sami sebe, kar nam umetnik olajša s soočenjem z znanimi motivi iz njegovega specifičnega bestiarija. Za njegove stvaritve so značilne figuralika, fantazija, narativno upodabljanje, ironija in iskanje kulturne identitete s sredstvi ljudske umetnosti. Zadnje čase ustvarja že kar s surrealističnimi elementi pretkane, skorajda abstraktne umetnine, na katerih pogumno eksperimentira s tehnikami, ob slikah in reliefih npr. tudi z velikimi, frizom podobnimi izrezki iz papirja. Na njih upodablja razne motive, in sicer od kulture iz časa preseljevanja narodov do avarskih, skitskih in staromadžarskih ter kasnejših madžarskih motivov. Med slednjimi so tudi motivi iz zgodnejših obdobij (krasitev sprednjega dela torb in sponk na pasovih, simbolika, ornamenti), ki jih pa ne upodablja na zastarel, ampak povsem svež način, s čimer jih umešča v sodobno duhovnost in zakladnico oblik.
Monumentalna dela Francisca Pereza “Totema” iz Čila izražajo preplet iz globin prihajajočih starodavnih sistemov simbolov, obujanja klasičnega in neoavantgardnega izročila, mešanje surrealističnih, dadaističnih, ekspresionističnih, tašističnih in podobnih elementov, ki so jih navdihnili Joan Miró, Pablo Picasso, Salvador Dalí, Juan Gris in španski oz. katalonski velikani slikarstva 20. stoletja, ki pa jih je umetnik svojevrstno, z izjemno mero subjektivizma preoblikoval. Gre za plastitev dveh različnih, površinskih in poglobljenih kulturnih identitet, tudi v duhovnem in tehničnem smislu, in sicer ne le horizontalno, ampak tudi vertikalno (k pojmovanju slednjega se bomo še vrnili). To vizualno popotovanje si je treba zamišljati na osi Južna Amerika−Zahodna Evropa, saj umetnik trenutno živi v Berlinu, zahvaljujoč vplivu doživetij iz Lendave pa je dopolnjeno ali bolje rečeno integrirano z intenzivnimi, aktualnimi vzhodnoevropskimi vtisi. Francisco Perez slika sugestivne slike ogromnih dimenzij, ki so mogočne, včasih vznemirljive in skrivnostne, hkrati pa igrive, saj z grotesknimi liki, sanjskimi prizori, vizualnimi in pesniškimi učinki obujajo lasten domišljijski in fantazijski svet kolektivnega otroškega jaza. O tem priča tudi njegovo ime Totem, s katerim je Perez že dodobra uveljavljen na berlinski sodobni umetniški sceni. Njegov umetniški svet – totemski steber, ki se zvišuje – je zelo razvejan, ob značilnih slikah velikih dimenzij namreč ustvarja tudi inštalacije, svetilne objekte, kipe in muralne stvaritve, vse to pa oblikuje tudi iz materialov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Njegovo delo je kontinuirano, in sicer nenehno avtomatično notranje popotovanje, skozi katerega projicira osupljive figure svojega domišljijskega sveta z nepričakovanimi zasuki, divjimi barvami, skratka z razpoloženjem umetnika samega, ki je prisoten na vsaki sliki v celotni telesni in duhovni biti, posredno ali neposredno se namreč zlije v eno s sliko in okoljem ter izjemno sugestivno vpliva tako sam nase kot na nas.
Bianca Iványi, umetnostna zgodovinarka
(Prevod v slovenščino: Helena Zver)