LIKOVNA RAZSTAVA: Hommage à Picasso

LENDAVSKI GRAD
17. april – 30. september 2015

Španski slikar, grafik in kipar Pablo Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja.

Razstava »Hommage à Picasso« prikazuje 42 originalnih grafičnih del (jedkanice, akvatinte, litografije, lesoreze in linoreze) Pabla Picassa in 71 originalnih grafičnih del svetovno priznanih umetnikov (Joan Miró, Andy Warhol, Victor Vasarely, Frank Stella, Antoni Tápies, David Hockney, Roy Lichtenstein, Joseph Beuys, Henry Moore, Hans Hartung, Robert Rauschenberg …) 20. stoletja. Umetniki so med letoma 1972 in 1975 ustvarjali na iniciativo avstrijskega umetnostnega zgodovinarja in kritika dr. Wielanda Schmieda ob 90-letnici velikana likovne umetnosti.

Razstava na lendavskem gradu ponuja izjemno priložnost za vpogled v različna Picassova umetniška obdobja in v likovno umetnost 20. stoletja.

Organizatorja razstave sta: Galerija-Muzej Lendava in Kontakt Verlag, Regensburg.

---

---

VABILO

Spoštovani ljubitelji umetnosti!

Galerija-Muzej Lendava in Občina Lendava
vljudno vabita Vas in Vaše prijatelje
na otvoritev likovne razstave

Hommage à Picasso,

ki bo v petek, 17. aprila 2015, ob 18. uri na lendavskem gradu.

Pozdravni nagovor bo imela Beata Lazar, direktorica Galerije-Muzeja Lendava.

Ob odprtju razstave bosta spregovorila
mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava
in Judita Krivec Dragan, sekretarka direktorata za likovno umetnost na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Razstavo bo odprla mag. Breda Škrjanec, umetnostna zgodovinarka.

Razstava bo na ogled do 30. septembra 2015.

---

O RAZSTAVI

Hommage legendi

Pablo Ruiz Picasso (1881–1973) je v očeh javnosti personifikacija genija moderne umetnosti. Idoliziran je do te mere, da uteleša celotno umetniško življenje svojega časa in zato ostaja večen v spominski galeriji človeštva. Tam stoji skupaj z velikani preteklosti, kot so Shakespeare in Beckett, Michelangelo in Rembrandt, Cezar in Napoleon, Galileo in Einstein …

V resnici je bil Picasso že za časa življenja najslavnejši živeči umetnik. Danes, štirideset let po njegovi smrti, ni njegova karizma nič manjša. Njegovo delo in osebnost nas še vedno fascinirata. Razlog za Picassovo globalno privlačnost, zaradi katere na njegove razstave derejo množice ljudi in kupujejo knjige o njem, in njegov obsežni vpliv sta izjemna različnost in vitalnost njegovega dela. Bil je najuglednejši kot slikar, grafik, kipar, obvladal je številne kreativne obrti in bil odličen scenograf. Obsežna zapuščina njegovega dela še ni bila v celoti katalogizirana, opisana, analizirana in dostopna javnosti.

V tem besedilu nas zanima Picasso predvsem kot grafik. Njegovo delo na grafičnem področju je bilo v primerjavi z drugimi mediji, ki jih je uporabljal, bolj umirjeno in konzervativno, zato pa je bil njegov odnos do izdelave grafik zelo pomemben za prihodnost grafične podobe, kot je zapisala Riva Castleman¹.

Do konca dvajsetih let prejšnjega stoletja se je Picasso z grafiko ukvarjal bolj občasno. V Picassovi grafiki iz tega obdobja dominirajo klasični motivi, kar je razvidno iz dveh, t. i. livre de paintre², ki ju je opremil z jedkanicami, tj. iz Balzacove novele Neznana mojstrovina (Le Chef-d’œuvre inconnu) in Ovidovih Metamorfoz. Prvo mu je naročil njegov agent, Ambroise Vollard, drugo pa je izdelal za založnika Alberta Skiro. Klasični temi sta Picassu dovoljevali motivno svobodo, ki je segala od božanskih aktov do pobesnelih konj in bikov.

Naj se osredotočim na Balzacovo Neznano mojstrovino. 24 grafik na razstavi v Lendavi, ki so bile dokončane leta 1931, je prav iz te livre de paintre. Originalna Vollardova izdaja je vsebovala 13 jedkanic brez besedila, 67 gravur v lesu, ki jih je po Picassovih risbah izdelal George Aubert, in 16 strani reprodukcij linijsko-točkastih risb.

Balzac je v noveli Neznana mojstrovina razvil pripoved o ostarelem slikarju, sicer spoštovanem in slavnem v slikarskih krogih, ki v svojem ateljeju že celo desetletje skuša ustvariti slikarsko mojstrovino, podobo lepotice, ki naj bi bila več kot samo podoba ženske. Na platno je želel ujeti njenega duha. Ta ideja ga je tako obsedla, da je zaničeval svoje ostale izjemne umetnine, ki jih je občudovala vsa slikarska srenja. Ko sta njegov kolega Porbus in mlad slikar Poussin poslušala starčevo strastno in zanosno pripoved o ultimativni umetnini, ju je zmeraj znova zavračal, češ da še zdaleč ni dokončana. Ko je Poussinu in Porbusu končno uspelo videti slikarjevo skrivnostno mojstrovino, sta se zgrozila. Zdela se jima je le nerazločna zmešnjava črt, barv in oblik. Iz starejšega slikarja sta se norčevala, saj se jima je zdelo, da se je njunemu slavnemu prijatelju zmešalo. Naslednji dan sta izvedela, da je stari slikar ponoči umrl, še prej pa sežgal vse svoje slike.

Vollardova izbira Balzacove novele o slikarjevem iskanju absolutnega je dala Picassu možnost, da se poistoveti z lastno dilemo. V enem od pisem prijateljem je napisal, da se je sam soočil s podobno osuplostjo svojih kolegov, ko jim je pokazal revolucionarno protokubistično mojstrovino Les Demoiselles d’Avignon³.

13 jedkanic je nastalo med letoma 1927 in 1931, njihov osrednji motiv pa sta umetnik in njegov model. Riva Castleman je zapisala, da «umetnik dela za svojim slikarskim stojalom in pred realnostjo⁴ ustvarja podobo, ki je v svoji temeljiti zmedi realnost sama». Te grafike mnogi smatrajo za enega od mejnikov v zgodovini grafike.

Picassovo grafično ustvarjanje v klasičnih tehnikah globokega tiska in neoklasicističnem slogu se je nadaljevalo do leta 1937, ko je končal zadnje grafike za t. i. »Vollardovo suito«. Aprila 1937 so nemška letala bombardirala špansko baskovsko mesto Guernico. Picasso je najel atelje na ulici Rue des Grands Augustins v Parizu, v hiši, za katero so mnogi verjeli, da je bila prizorišče scene v Balzacovi Neznani mojstrovini. Umetnik je opustil vse dotedanje projekte in se posvetil svojemu slavnemu velikemu platnu Guernica, ki ga je končal junija istega leta.

Serija 100 grafik za »Vollardovo suito«⁵ je nastala med letoma 1933 in 1937. Tematsko so bila dela kombinacija obeh tem, s katerima se je ukvarjal v že omenjenih knjigah, in sicer mitologija in umetnik v ateljeju, ki kažeta avtorjevo naklonjenost alegoriji in nadrealističnemu zanimanju za podzavestno. Umetnik je s pomočjo mojstra tiskarja v grafiko vnesel številne nove tehnične postopke, npr. akvatinto in tehniko mehke prevleke, da bi dal podobi bolj slikarske učinke.

V tem obdobju je nastala tudi Picassova grafična mojstrovina Minotauromahija (1935), jedkanica in gravura, natisnjena in podpisana v 50 izvodih. Izdal in založil jo je umetnik sam.

Picasso je bil vedno odprt za novosti in tako je bilo tudi v grafiki. Po letu 1940 je odkril litografijo. V Murlotovem ateljeju v Parizu je nastala vrsta litografij, ko je umetnik odkril eksperimentalni potencial litografskega procesa. Nastale so številne litografske različice iste teme, ena najbolj znanih je Ženska v naslonjaču, ki obstaja v 30 različicah.

Ko se je konec petdesetih let prejšnjega stoletja preselil na jug Francije, kjer ni bilo specializiranih grafičnih ateljejev za globoki tisk ali litografijo, ga je spodbudila možnost za tiskanje linoreza. Začel je s serijo eksperimentov, in sicer tiskanje barvnega linoreza z ene plošče. Najbolj znano delo iz tega obdobja je barvni linorez Tihožitje pod svetilko iz leta 1962.

Od konca petdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti se je umetnik posvečal delu s poudarkom na osebnih temah in ponavljanju obstoječih motivov in kompozicij. Leta 1955 je kupil vilo La Californie v Cannesu in nastala je vrsta risb, grafik in slik, povezanih z motivi iz ateljeja in življenja v vili in okolici.

Zdi se, kot da je na stara leta Picasso v svojo umetnost prenesel izražanje vitalnosti, ki je izginjala iz njegovega življenja. Od tod dela, ki so, če so bila uspešna, jasno izražala življenjske radosti, četudi so nastala kot skice ali krokiji. Taka je na primer serija grafik Tauromahija iz leta 1957, ki se kot mnoga Picassova dela zgleduje po zgodovini, tokrat po Goyevi grafični seriji. Vse jedkanice oziroma akvatinte so natančen zapis bikoborskih scen, vendar ob uporabi minimalnih likovnih potez.

Omenim naj še eno serijo grafik, ki je umetnika intenzivno zaposlovala proti koncu življenja, ko je bila njegova glavna ustvarjalna skrb uničiti koncept končanega dela. Leta 1968 je v seriji Suita 347 nastalo 347 grafičnih plošč z izrazito erotično vsebino in odkritim voajerizmom. Erotika je bila v njegovem delu bolj ali manj prikrito prisotna ves čas, v tej seriji pa je postala osrednja tema, nekaj kar ruši družbene tabuje.

Picasso je umrl leta 1973 v starosti 92 let. Njegov grafični opus je eden največjih grafičnih opusov modernizma in obsega več kot 1900 kompozicij po 25 do 150 izvodov. Mnogi umetnostni zgodovinarji so složni v utemeljevanju pomembnosti njegovega dela za razvoj grafike po drugi svetovni vojni. Pomen za razvoj grafičnega medija pripisujejo zlasti Picassovemu raziskovalnemu pristopu pri ukvarjanju z grafičnimi tehnikami in vnašanju inovacij v grafične procese.

Dejstvo, da zgornje navedbe držijo, dokazuje tudi iniciativa avstrijskega umetnostnega zgodovinarja Wielanda Schmieda, ki je po Picassovi smrti uspel pritegniti 69 umetnikov iz celega sveta k sodelovanju v skupnem projektu Hommage Picassu. Med letoma 1972 in 1975 so umetniki ustvarili grafike v čast velikemu mojstru modernizma. Med njimi najdemo pomembna imena tako Picassovih sodobnikov kot drugih umetnikov, ki so zaznamovali razvoj umetnosti po letu 1945, kot so npr. Pierre Alechinsky, Enrico Baj, Joseph Beuys, Pol Bury, Christo, Jim Dine, Dan Flavin, Richard Hamilton, Hans Hartung, David Hockney, Alfred Hrdlicka, Robert Indiana, Donald Judd, Roy Lichtenstein, Walter de Maria, Roberto Matta, Joan Miró, Robert Motherwell, Eduardo Paolozzi, Michelangelo Pistoletto, Robert Rauschenberg, Emil Schumacher, Frank Stella, Antoni Tàpies, Jean Tinguely, Cy Twombly, Victor Vasarely, Andy Warhol idr.

Vsak umetnik je izdelal grafiko z naslovom Hommage Picassu v svojem značilnem slogu in grafični tehniki, ki najbolje ustreza njegovi umetniški govorici. Gre za umetnike, ki so ustvarjali v različnih umetnostnih slogih, kot so nadrealizem, informel, tašisem, abstraktni ekspresionizem, lirska abstrakcija, kinetična umetnost, pop art, nove tendence, op art, minimalizem idr. Vsaka od 71 grafik je nekaj posebnega. Med njimi najdemo Picassove portrete v raznih slogovnih različicah, npr. pri P. Buryju, E. Paolozziju, A. Tàpiesu, HAP Grieshaberju, L. Riversu, E. Schumacherju, J. Dineju, C. Oldenburgu. David Hockney je upodobil sebe, kako ponižno gre mimo kipa slavnega mojstra, Andy Warhol je v svojem značilnem slogu portretiral Palomo Picasso, W. de Maria je v portretu, ki je obris afriške celine, namignil na vpliv afriške ljudske umetnosti na Picassa. V nekaterih delih avtorji parafrazirajo Picassova znana dela, npr. A. Hrdlicka, R. Hamilton, J. Castillo, R. Guttuso, J. Manzù, R. Matta. Michelangelo Pistolleto je v serigrafiji preprosto upodobil goloba, sedečega na ograji in s tem aludiral na znano Picassovo Golobico svobode, litografijo, ki je bila izbrana za plakat prvega mednarodnega mirovniškega kongresa v Parizu leta 1949 (World Congress of Advocates of Peace) in postala nenavadno močan in trajen politični simbol za vse prihodnje mirovniške dejavnosti. Nekateri umetniki so v grafikah poudarili elemente iz Picassovega življenja in poklica, npr. A. Jones, R. Indiana, E. Pignon, R. Rauschenberg, J. Rosenquist, J. Tinguely, J. Voss idr.

Christo, V. Vasarely, D. Judd, J. Beuys, J. Miró, R. Motherwell, L. Nevelson, W. Lam, C. Twombly idr. pa so velikemu mojstru posvetili po eno delo v svoji prepoznavni maniri.

Če se na koncu še enkrat vrnem k trditvi, da je imel Picassov odnos do grafike velik pomen za razvoj tega medija po vojni, lahko zaključim, da je glede na to, da so se na projekt Hommage Picassu v grafičnem mediju odzvala velika imena umetnosti po letu 1945, ta projekt tudi neke vrste hommage grafiki, ki je najbolj cvetela prav v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Breda Škrjanec

_____________