LIKOVNA RAZSTAVA: Sabina ŠINKO

Galerija-Muzej Lendava vas vabi na otvoritev likovne razstave Sabine Šinko, ki bo v petek, 27. februarja 2015, ob 18. uri na lendavskem gradu.

Razstavo bo odprl prof. Edi Majaron, častni član UNIMA, režiser in glasbenik.

Predstavila jo bo Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka.

Na otvoritvi bodo sodelovali Petra Kavaš, Denis Soldat in Vitomir Vratarič, igralci Lutkovnega gledališča Pupilla.

Glasbo za prostorsko postavitev s sencami je ustvaril Filip Gal.

Razstava bo na ogled do 12. aprila 2015

SLIKA VABILA

O UMETNICI

SABINA ŠINKO

Čas, ki je bil Sabini Šinko dan, da nam v Galeriji-Muzeju Lendava pokaže vso svojo razvejano in heterogeno paleto ustvarjalnosti, se nam je zdel dolg, a sodeč po razstavljenem gradivu na pričujoči pregledni razstavi, vreden čakanja. Pred nami  se odpira in razstira dinamična, igriva, garaška, domišljena, skrivnostna, prefinjena, domišljijsko bogata, predvsem pa celostno zaokrožena ustvarjalnost, ki skozi pedagoško delo na fakulteti in z ustvarjanjem scenografij in zasnov ter oblikovanjem lutk za predstave opravlja tudi svoje poslanstvo, ki ozavešča, profesionalizira, educira in ne nazadnje senzibilizira tako otroke kot njihove vzgojiteljice in starše.

Sabinino slikarstvo je prepojeno z življenjem, vanj se zažira skozi razmišljanja, potovanja, doživetja in sprehajanja, skratka majhni in veliki, ključni in mimobežni dogodki počasi postajajo slikanje. Njeno slikanje je okuženo z vsem, kar počne, je potreba, ki prežema vse, skrivnostno in zakrito, očitno in vseprisotno. Naslika vse, kar jo obdaja, tj. ljudi, živali, rastline, pohištvo in fotografije. Črpa iz mitologije sodobnega, mimobežnega sveta, mitologije nezavednega, pravljičnega, transcedentalnega, nadrealističnega, nedoumljivega, a vendar še kako konkretnega. Toda še tako zasanjano delujoča slika pravzaprav ne  izhaja iz sanj. Nikoli ni čisto od tu, a tudi nikoli čisto iz sanj. Njene slike so kot prosojnica, skozi katero se z laserskimi žarki spuščamo v človeško in kulturnoarhetipsko, v usedline nakopičenih stoletij, usedline spominov in doživetega. Izrazno specifična in samosvoja je ustvarila avtorski izraz, ki bi mu lahko nadeli definicijo realizma, ujetega v nadrealističnem prostoru nedefiniranega časa.

Sabina nikakor ne sodi med slikarje ekspresivnega izraza, emocionalno tesnobnega razpoloženja in intenzitete, ki izhajajo iz Prekmurja. Toda ugotoviti moramo tudi, da vizualen koloristični vitalizem in floralno fauvistično figurativna tematika nikakor ne pomenita simplificirane pitoresknosti in enodimenzionalne izpovednosti. Fenomen umetniškega izraza je nedvomno bistveno bolj večplasten, saj sta prav nematerialnost in duhovnost komponenti, ki sta imanentni del umetnosti.

V Sabininih zgodnjih delih slikanja na svilo ustvarjajo koloristične koprene vtis liričnosti, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo površino in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Material in tehnika, s katero dobiva akvarelne efekte, ki jih platno ne more dati, vendarle ne dopuščata detajlov, kar je v kasnejših delih dosegla prav s kombinacijo platna in nanj napete svile.  Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis duhovne, deloma tudi sanjave izkušnje, kjer barvne ploskve oblikujejo lebdeče like in barvne okruške, ustvarjajoč iluzionistične krajine, prežete s svojevrstno lirično poetiko. Psihološko in kulturno podzemlje, po katerem po malem vsi kopljemo, nam da marsikakšno razlago, razumevanje, umetnica pa seže še globlje in subtilneje v svojo podstat in jo materializira v naslikanem. Slika nas gleda in vidi globlje v nas kot mi vanjo in to kar vidi, kar kaže, je zapleten, lep, včasih boleč, presenetljiv in skrivnosten svet. Enigma, ki ji vsak od nas mora priti sam do dna.

Toda brez predmetnosti, obrazov, podob in okruškov realnosti Sabinino slikarstvo ni bilo nikoli, v zadnjih letih pa sta snovnost in pripovednost skozenj vedno odločnejša, pravzaprav nevsiljivo dominantna. Razsrediščena strukturiranost na slikah iz zadnjega obdobja, v slikovnem polju razpršeni predmeti, obrazi in stvari iz vsakdanjega umetničinega življenja so atributi notranje krajine, slikarkinega jaza, izmišljeno nestvarno delujočega, a v svoji absolutnosti še kako realnega. Prostorske umestitve figur na sliki dajejo vtis zračnosti, lebdenja, svobode, sanjavosti, ponekod morda izgubljenosti v prostoru in času, sprehajanja skozi plasti spominov, zavestnih in nezavednih. So kot nekakšni kadri iz filma, iz zgodbe – in čeprav ni svetlobe, sence in prostora – z močno in otipljivo atmosfero nostalgičnosti, časov minulega, a vendar prisotnega otroštva, obogatenega s prepoznavno in berljivo simboliko, nekakšna figuralna tihožitja in pokrajine.

Lutkarstvo je  kot skupek likovne, glasbene in uprizoritvene umetnosti organsko včlenjeno v njen ustvarjalni izraz. Precejšen del Sabinine slikarske identitete je determiniran z lutkarstvom, velja pa seveda tudi obratno, njen lutkovni oblikovalski izraz nosi izrazite intence njenega slikarstva. Poslanstvo, ki sta ji ga naložila Breda in Tine Varl, je Sabina v polni meri izpolnila tako v pedagoškem kot ustvarjalnem pogledu. Pedagoško poslanstvo je podobno likovnemu procesu transformiranja snovi v stanje življenja in vsebine, nekakšna povratna informacija, vzajemno oplajanje, ki rezultira v kakovostnejših praksah, dosežkih in delu.  Lutkovna predstava je  kot kreativnoumetniški rezultat, dialog različnih umetniških izrazov in pri Sabini Šinko tudi ustvarjalni dialog z življenjskim partnerjem Milanom Galom, ki je mnoge lutke tudi izdelal, hkrati pa je nepogrešljiv stalni člen Lutkovnega gledališča Pupilla, ki ga je Sabina Šinko zasnovala pred 22 leti.

Pravzaprav gre pri Sabini Šinko za mnogo več kot le odločitev in poklic. Gre za odločenost in poklicanost. Opogumljajoče spodbude sorodnika in soseda, takrat že akademskega slikarja Štefana Galiča, in njen notranji občutek, da je izbrana pot likovne ustvarjalke prava, so se polnokrvno uresničile, čeprav ne vedno po najlažji poti in ovinkih. Na vseh področjih ustvarjanja, v  slikarstvu, pri zasnovi in oblikovanju lutk, v  lutkovnih predstavah, ilustracijah, pri pedagoškem delu in v različnih projektih, kjer združuje vse našteto, si od Sabine Šinko lahko še veliko obetamo.

Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka

FOTOGRAFIJE: Otvoritev razstave in postavitev