Likovna razstava v sinagogi – Marika DANČ-ROTH: Hvalnica roki in niti

Galerija – Muzej Lendava vljudno vabi Vas in Vaše prijatelje na odprtje razstave
lendavske umetnice Marike Danč-Roth z naslovom Hvalnica roki in niti,
ki bo v petek, 10. septembra 2021, ob 18. uri v lendavski sinagogi.

Ob odprtju razstave bosta spregovorila Dubravko Baumgartner, direktor Galerije – Muzeja Lendava in Janez Magyar, župan Občine Lendava.

Razstavo bo odprla umetnostna zgodovinarka Tanja Šimonka.

Za glasbeni program bosta poskrbela Klarisa Jovanović in Igor Bezget.

GRAFIKA VABILA

Marika Danč-Roth

Marika Danč-Roth (Foto: Ladislav Meselič)

1950
Rojena 17. marca v Lendavi

1972
Diplomirala na likovnem oddelku Pedagoške akademije v Zagrebu

1973
Postane član Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Hrvaške (ULUPUH) ter dobi status samostojnega profesionalnega umetnika

1973
Prva kostumografija, opera Orfej in Evridika v HNK Split

1977–79
Predsednica tekstilnega oddelka ULUPUH-a

1980
Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu

1983
Selitev v München, kjer deluje kot svobodna umetnica

1991–
Številne samostojne razstave in sodelovanja na skupinskih rastavah po Evropi in ZDA

2001–15
Docentka na Volkshochschule München/Haar

2015–
Živi in ustvarja v rodni Lendavi

O RAZSTAVI
Hvalnica roki in niti

Lendava – skrivnostno presečišče, ki ima v zraku vgrajen čut za lepoto; saj biti Lendavčan pomeni težiti po ljubezni do lepote, estetike, ritma podob, ki tvorijo tisti neizrekljivi šarm, s katerim se identificiramo in mu pripadamo. Dela Marike Danč-Roth pa – najsi bodo tapiserije ali reliefne slike – nosijo v sebi vizualni zapis vinorodnih gričev, brazdastih polj, drevesnih grč, klasične skladnosti arhitekturnih kontur mesta in elegantnega sozvočja tolikokrat opevane mestne vedute.

Prostor, iz katerega izhaja umetnica, osmišljuje madžarsko-slovensko-hrvaško-judovsko-jugoslovanska mešanica na križišču avstro-ogrske in balkanske dediščine, ki ni nikoli dovoljevala nacionalistične izključnosti. Patriotizem tukaj pomeni izvorno povezanost s pokrajino in njenimi ljudmi, s katerimi smo imeli in imamo resnične, ne le namišljene stike.

Marika je med študijem in po njem, vse do selitve v Nemčijo, v 15 letih ustvarila osupljivo razvejen in bogat opus, ki je v svojem umetniškem zamahu žel odlične kritike in generiral številna prestižna naročila, sodelovanja in nagrade v vseh žanrih, pri katerih je delovala in ustvarjala. Kostumografija, likovno ustvarjanje in moda; tapiserija, tkanje, kreiranje z nitjo pa je tisto, ki jo temeljno definira od samega začetka.

Izjemno mentorsko okrilje Jagode Buić, Marikina pripravljenost za garaško delo in brezmejna kreativnost so kmalu izoblikovali zanjo značilen izrazni rokopis v kompleksni umetniški disciplini, ki v svojih mehkih konturah iz (najpogosteje) naravnih materialov terja znanje risarja, slikarja, oblikovalca, arhitekta, kiparja, scenografa, ilustratorja ter seveda obvladovanje tehnoloških zakonitosti postopkov barvanja materialov in tkanja. Njeno umetniško ustvarjanje v tehniki tapiserije izhaja iz veje, ki jo je definirala njena mentorica, a Marika je zelo zgodaj začela tkati svojevrsten in le zanjo značilen slog znotraj modernih dojemanj te umetniške veje.

Četudi je v več kot polstoletnem ustvarjanju prehajala v različne žanre in obdobja, je opus Marike Danč-Roth vseskozi jasno profiliran in izoblikovan, zaznamovan z anatomijo drevesa, ki vtkano v reliefno strukturo tapiserij, v makramejske slike in seveda številne risbe. V režah volnenih korenin, pod poetično mehkobo svinčnika, v filigranski ekstravaganci razkošno detajliranih makramejskih skulptur, narejenih v mojstrsko perfekcionistični maniri, ter v žlahtnih naravnih materialih je drevo tista metafora, ki pomeni življenje, tradicijo, izvor, rast, senzibilnost in neuklonljivo moč hkrati.

Korenine in drevesa so zanjo zemljevidi domotožja, spominov in prostorov, v katerih je živela in kjer so živeli vsi, ki so zanjo pomembni. Na sprehodih po gozdovih, vrtovih, galerijah, gledališčih in pokopališčih, pokrajinah in velemestih – vsakič sta z njo skicirka in svinčnik, vsak vtis je zabeležen, zarisan. Likovno ustvarjanje zanjo ni nikoli samozadosten monolog, temveč vselej že dialog in kontekst, skozi katerega presevajo odmevi, tradicije ter odsevi časov in ljudi.

Težke tapiserije večjih dimenzij, v katerih prevladujeta material in njegova surovost, je kasneje, na začetku 90. let prejšnjega stoletja, nadomestila prefinjena, porozna struktura, pretežno v tehniki vozlanja, in ne več tistega na tkalskem stroju/statvah. Fascinacija nad mitološkim drevesom banjanovec in njegovimi nedoglednimi koreninami, ki prepletajoče in razraščajoč okvir slike ter njene ploskve konveksno vstopajo v prostor, postane v interpretaciji Marike Danč-Roth likovni izraz, značilen le zanjo. Naznanja novo poglavje v zgodovini tapiserije, čeprav ne gre zanemariti, da je izhodišče snovanja te tehnike vendarle predvsem risba. Po daru predvsem slikarka se je umetnica tako na začetku 90. let vrnila k bistvu slike, risbi na papirju, ki jo nato polni z aplikacijami, ko sopostavlja in pomirja materiale volne, vrvi, papirja in svinčnika. Inovativna kombinacija makrameja in risbe ustvarja nenavaden spoj plastičnega in ploskega, žlahtno barvitega in strogo črno-belega.

Po monumentalnih dimenzijah tapiserij, živopisnih in bogato strukturiranih razkošnih kostumografijah ter subtilno pretanjenih koreninah v reliefni tehniki risbe in makrameja pa se Marika Danč-Roth na začetku novega tisočletja vrne k risbi kot samostojni tehniki. Risba na papirju, mali formati in intimistični slog so nakazovali spremembe, ki niso bile le likovno intonirane. Temeljni motiv drevesa se tokrat kaže na povsem zadržan, introspektiven, dnevniško zapisniški način.

Marikina romaneskno stkana življenjska in slojevita ustvarjalna zgodba, ne brez dramskih učinkov, govori o talentu in perfekcionistični doslednosti, ki sta imela priložnost znajti se v miljeju časov in prostorov izrednih možnosti. Te je Marika polnokrvno zajela in živela. Predvsem pa vseskozi skoraj deloholično perfekcionistično ustvarjala in se proti koncu zgodbe vrnila tja, kjer je začela. Domov, k svojim koreninam.

Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka

GALERIJA LIKOVNIH DEL