Date posted: 02. 01. 2011 | Category: Pretekle

Mirko Rajnar

Otvoritev razstave: 7. januar 2011 ob 18.00 uri.
Razstava bo na ogled do 28. januarja 2011.

VABILO

Galerija-Muzej Lendava vljudno vabi Vas in Vaše prijatelje na otvoritev razstave umetniških del akademskega slikarja Mirka Rajnarja, ki bo v petek, 7. januarja 2011, ob 18. uri na lendavskem gradu. Razstavo bo odprla ga. Irma Brodnjak, umetnostna zgodovinarka.

Razstava bo na ogled do 28. januarja 2011.

Megla kot stanje duha

Dinamika likovnega ustvarjanja Mirka Rajnarja v zadnjih desetih letih je izrazito bipolarne narave. V omenjenem času namreč lahko v Rajnarjevem opusu razberemo dva cikla slik: barvite abstraktne ekspresije na eni strani ter barvno zreducirane bele krajine na drugi strani. Omenjena cikla sta najprej nastajala sočasno, nato pa se je prvi cikel iztekel in prelil v drugega. Za vrhunec Rajnarjevih belih krajin lahko označimo leto 2007, ko je nastalo največ tovrstnih platen, cikel pa Rajnar zaokrožil v letu 2010, ko je nastala le še ena – zadnja slika omenjenega cikla.

Cikel belih krajin ni nastajal priložnostno, na osnovi trenutnih vzgibov. Kontinuiteta namreč pokaže, da gre za kompakten Rajnarjev cikel, ki ga lahko razčlenimo na dveh ravneh: subjektivni (umetnik) in kolektivni (človeštvo). Za umetnika megla, ki je atribut vseh razstavljenih platen, predstavlja optimistično stanje. Rajnar slika tihe trenutke ranih juter, s katerimi se prebuja dan. V ozadju razberemo idejo upanja in pričakovanja. Na ravni sodobne družbe pa je megla odraz vsesplošnega stanja sodobne civilizacije, ki ga je zelo nazorno ubesedil kurator letošnje razstave U3, Charles Esche, ki pravi, »da je stanje, v katerem smo sedaj, kot megla. Vidimo neke obrise v njej, vendar ne vemo, kaj je to, in tudi prepričani nismo, da sploh so«. Za temi besedami slutimo dezorientiranost in negotovost sodobnega človeka.

Rajnarjeve bele slike so nastale v realistični maniri, a kot vidimo ne podajajo izsekov resničnih pokrajin. Umetnik se je pri njihovem ustvarjanju zavestno gibal na robu med stereotipnim kičem in možnostjo izhoda s preseganjem tega istega stereotipa. Rajnar skuša s tem, ko je na prvi pogled všečen, ponekod celo sladkoben, stereotip všečnosti preseči z uporabo njegove najskrajnejše oblike in ga s tem pomensko nadgraditi. S tem platna »humanizira«, kot pravi sam. Napetost gradi na osnovi treh principov: krajina – abstrakcija, stanje – preobrazba in pasivnost-aktivnost.

Ob koncu velja poudariti, da Rajnar ni eden tistih, ki bi z vsakim posamičnim platnom podajali zgodbo, temveč gradi na holističnem principu, saj razstavo dojema kot celostno prostorsko postavitev in ne zgolj kot seštevek posamičnih platen.

Irma Brodnjak