Razgledi

Otvoritev razstave: Torek, 27. marca 2012, ob 18.00 uri na lendavskem gradu.
Razstava je na ogled do 2. maja 2012.

VABILO

Galerija-Muzej Lendava in Lokalna samouprava XII. okraja Hegyvidék iz Budimpešte vas vljudno vabita na otvoritev likovne razstave z naslovom Razgledi, ki bo v torek, 27. marca 2012, ob 18.00 uri na lendavskem gradu.

Razstavo bosta odprla: Fonti Krisztina, podžupanja Lokalne samouprave XII. okraja Hegyvidék in Dr. László Göncz, parlamentarni poslanec madžarske narodne skupnosti.
Strokovna predstavitev razstave: Breznay András, slikar.
Glasbeni program: Götz Quartet.

Razstavljali bodo sledeči madžarski umetniki:
Angyal Júlia, Ázbej Kristóf, Borza Teréz, Breznay András, Ferdinánd Judit, Füzes Gergely, Fóth Ernő, Galambos Tamás, Gyügyi Ödön, Kampfl József, Kiss Nagy András, Kókay Krisztina, Kudász Emese, László Péter, Orient Enikő, Pató Károly, Pálos Anna, Szathmáry Gyöngyi, Szmrecsányi Boldizsár, Vígh Tamás

Razstava bo na ogled do 2. maja 2012.

O RAZSTAVI

Današnje odprtje razstave je še ena priložnost za bogatenje skupne prijateljske zamisli, da bi naše države, Slovenija in Madžarska ter naši sosedje v Karpatskem bazenu svoje kulturne vrednote predstavili v okviru edinstvene vizualne diskusije.

Naslov razstave je Razgledi, s katero vam želimo prikazati, v kakšnih razsežnosti izražajo svoje misli umetniki s Hegyvidéka. Na slikah se pojavlja bližina in daljina, oboje tako značilno za kraj, kjer se prepletata podobi prometnega mesta in mirnega predmestnega življenja. S spoznavanjem njihovih del bo tako tudi lendavsko občinstvo lahko spoznalo raznolikost njihove ustvarjalnosti.

V tej paleti umetniških idej je najdlje prodrl Károly Pató s svojimi linorezi, na katerih mikrokozmos drevesnih skoraj izraža resnične skrajnosti. Ta povečana sprememba dimenzije prisili opazovalca, da vidi posebnost tudi v splošnem, v tem primeru v drevesnem deblu.

Tudi perspektive Anne Pálos vsebujejo občutenje bližine-daljine, vendar se v njenih delih pojavlja predvsem v psihološki, človeški povezavi. To napetost tematik pa omehča, raztaplja njen slog in uporaba bombaža.

Na soočanje mikrokozmosa in makrokozmosa ter specifično izražanje mnenja naletimo tudi v delih Tamása Galambosa.

Gergely Füzes prikazuje mirno predmestno življenje, značilno za Hegyvidék, zeleno oazo miru v vrvežu Metropole. Tudi tu se srečujemo z zanimivo dvojnostjo, kjer napete, z inženirsko natančnostjo izdelane kompozicije uokvirjajo zračno impresionistično bohotenje, virtualno sproščenost narave.

Teréz Borza, umetnica porcelana se ne ukvarja le z obliko, temveč poskuša material raztegniti v tako tanko plast, da skoznjo lahko prodre svetloba ter na ta način v umetniški stvaritvi sodeluje tudi eden izmed nepogrešljivih elementov narave.

Če pomislimo na vodo, zemljo, nebo ali štiri letne čase, potem lahko pomislimo tudi na umetnost tekstila Enikő Orient. Z značilnim slogom, poenostavljenim načinom in miselnim svetom obdeluje takšne celovite koncepte, tematike, skozi katere lahko življenje dojema kot neko zaokroženo celoto.

Motivi in simboli, ki najmočneje označujejo slikarstvo Júlie Angyal so sanje, budnost, pravljice in spomini. Njene slike nam pričarajo pisan način izražanja fresk v srednjeveških cerkvah Karpatskega bazena, vendar so njena dela polna posebne moderne slikovne dinamike, ki kompozicijam dajejo – predvsem zelo jasen – zagon.

S skuplturami Boldizsárja Szmrecsányija se lahko nenehno srečujemo na najprometnejših sprehajališčih Budimpešte, kot so Vacijeva ulica ali Univerzitetni trg. Izpod njegovih rok prihajajo izjemno gladke skulpture s posebnim, grotesknim čustvenim svetom, zato so nekoliko podobni egipčanskim granitnim kipom.

Ironičnega tona se ne ustraši niti Tamás Galambos. Teme njegovih del krijejo zelo odkrit značaj, same slike pa odražajo njegovo lastno mnenje o politiki, oziroma Madžarih. Je eden izmed najsvojevrstnejših umetnikov Srednje Evrope, ki občinstvo razveseljuje s svojim trpkim humorjem.

Ödön Gyügyi zase pravi, da je šamanist. Včasih, ko konturno orodje deluje po neki samosvoji volji, so njegove grafike prepolne posebne fantazije. Prav tako, kot se mora tudi šaman predati duhovnemu svetu. Rezultat tega je lirični surrealizem.

Kristóf Ázbej, umetnik, ki živi v Parizu in Budimpešti, je imel lansko leto v Budimpešti zelo uspešno samostojno razstavo. Oblikovanje, slikanje posameznega obraza niso samo odraz modelovih čustev, temveč jih s svojimi odtisi označuje tudi umetnik. Na tak način lahko iz starodavnega portretiranja nastane zanimiva umetnina z značilnostjo dialoga, z novostmi izpod Ázbejevih rok pa lahko na posameznem obrazu vidimo fuzijo dipolarnih čustev.

Tamás Vígh, kipar in prejemnik nagrad Munkácsy in Kossuth je imel močan vpliv na kiparstvo druge polovice XX. stoletja na Madžarskem, saj je na Visoki likovni šoli pomagal pri vzgoji številnih generacij mladih kiparjev. Več let je bil tudi predsednik Likovne zveze. Njegovo umetnost označuje rahel kubizem in zmečkane oblike.

Gyöngyi Szathmáry je prav tako kiparka in prejemnica nagrade Munkácsy. Na Madžarskem je na javnih mestih razstavljenih 35 njenih skulptur. Kolegi kiparji pravijo, da je klasični grški kiparski slog uspešno združila z madžarskimi ljudskimi elementi.

Ernő Fóth pravi, da njegove ekspresionistične slike nastajajo z „notranjim bojem”. V njegovih delih lahko opazimo veliko umetniške svobode, ki sledi moči izražanja, in šele ko to doseže, je stvaritev zanj dokončana. Fóthove freske, gobelini, intarzije so razstavljene v budimpeštanski Operi, v Narodnem gledališču v Szegedu in celo na konzulatu ter predstavništvu Združenih narodov v New Yorku.

Judit Ferdinánd v svojih grafikah podobo določenega motiva zajame v kompozicijo na nek sklenjen, ograjen način. Ti obdani motivi – korpusi Kristusa, deli skulptur, podobe iz ljudske umetnosti, secesijski predmeti – postanejo središčna vsebina kompozicij z alegorično veljavo.

Med tematiko skulptur Józsefa Kampfla prevladujejo portreti, vodne živali in otroci med igro. Njegovi portreti nastajajo tudi brez konkretnih naročil. Na Madžarskem je na javnih mestih razstavljeno več kot sto njegovih kipov, izmed teh sta dva tudi v našem okraju.

Emese Kudász, pred enim letom preminula slikarka je slikala s podobno poduhovljenostjo. V njenih liričnih krajinah zmeraj naletimo na eno ali dve figuri, ki kažeta na večno ponavljajočo se tematiko, na enotnost pokrajine in človeka. Tako, kakor je v pozni renesansi komponiral Breughel starejši, da pokrajina človeka skoraj pogoltne, tudi njene slike dajejo naravi prednost pred človekom.

Dojemanje grafičarke Krisztine Kókay se na tekstilijah močno odraža. Njena umetnost je polna modrosti zato, ker iz skromnih sredstev gradi velike reči, oziroma s svojimi deli doseže učinek, da je manj več.

Péter László najraje izdeluje skulpture živali, ki jih velikokrat povzdigne celo v portrete. V klasičnem načinu upodabljanja sledi svojima mojstroma Béniju Ferenczyju in Pálu Pátzayu, ki sta prav tako bila pristaša opuščanja nepotrebnih podrobnosti.

Nasprotno pa je kiparja Andrása Nagya Kissa veliko bolj zanimala zahtevnejša izdelava, kar ja na njegovih delih tudi najbolj opazno. Skrb za detajle je značilnost vseh njegovih stvaritev. Z obsežnejšim, samostojnim razstavnim materialom se je predstavil tudi na Beneškem bienalu leta 1972.

Ob koncu naj predstavim tudi svoja dela (András Breznay). Zanimajo me predvsem mestne slike in vloga figure v prostoru. Svoje stvaritve, mestne slike bom lahko kmalu predstavil tudi na retrospektivni razstavi v Budimpešti. Na tu razstavljenih delih sem raziskoval predvsem spremembe svetlobe in barv.

Naloga te razstave ni slogovna enotnost, temveč želja, da vam skozi oči umetnikov s Hegyvidéka predstavimo okraj, kjer imata bližina narave in mestno okolje popolnoma enak vpliv na ustvarjalne misli umetnikov. To dvoje sta namreč značilnosti Hegyvidéka.

Breznay András, slikar

FOTOGRAFIJE: OTVORITEV RAZSTAVE