Date posted: 24. 02. 2018 | Category: NOVICE, Pretekle

RAZSTAVA PORCELANOV: Variacije iz Herenda

V A B I L O

Herendi Porcelánmanufaktúra Zrt.
in Galerija-Muzej Lendava
prijazno vabita Vas in vaše prijatelje
na svečano odprtje razstave svetovno
znanega porcelana z naslovom
Variacije iz Herenda, ki bo
v torek, 13. marca 2018, ob 18. uri
na lendavskem gradu
(Lendava, Bánffyjev trg 1).

Pozdravni nagovori:
Mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava
Dr. Simon Attila, generalni direktor Herendi Porcelánmanufaktúra Zrt.
Judita Krivec Dragan, umetnostna zgodovinarka

Odprtje razstave:
Damjana Pečnik, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije

Sodelovanje v programu:
Trio Energico

GRAFIKA VABILA

Variacije iz Herenda

Začetki

Tradicionalna, skoraj dvestoletna manufaktura, v kateri izdelujemo porcelan še danes z rokodelsko tehniko, domuje v mestecu v pokrajini Bakony v bližini Blatnega jezera, največjega srednjeevropskega jezera, katerega ime, Herend, je v širnem svetu sinonim za odličnost in popolnost.

V 19. stoletju je veljalo posedovanje porcelana za privilegij aristokracije. Direktor herendskega podjetja iz tega obdobja, Mór Fischer, je ljubosumno varovane porcelanaste izdelke, ki so prispeli v Evropo po svilni poti, nadomestil z lastnimi izdelki, ki so bili narejeni z neverjetno preciznostjo in umetniškim čutom. Majhna manufaktura, ki jo je leta 1826 ustanovil Vince Stingl, je namreč doživela svoj razcvet prav pod njegovim vodstvom. Leta 1842 je herendski porcelan visoko cenil celo Lajos Kossuth, ni pa bilo treba dolgo čakati niti na mednarodni uspeh. Na prvi svetovni razstavi leta 1851 v Londonu je motiv z ljubkimi potonikami in igrivimi metulji tako očaral kraljico Viktorijo, da je naročila večji servis s tem vzorcem. Spomin na ta pomemben dogodek še danes ohranja najbolj znan motiv herendske manufakture, imenovan Viktória. Cesarji in kralji odtlej pa vse do današnjih dni visoko cenijo herendski porcelan. S spoštovanjem se poklanjajo neponovljivemu, veličastnemu čaru ročnega dela. Rojstvo in krasitev herendskega porcelana veljata od prvega stika z materialom do zadnje poteze s čopičem za poseben praznik umetnosti oziroma ročne izdelave kreativnega človeka. V manufakturi, ki se ponaša z zgodovino in znanjem 192 let, lahko danes izdelajo kar 16 tisoč različnih oblik in približno štiri tisoč različnih motivov, ki jih je možno prosto kombinirati med seboj. Z gotovostjo lahko povemo, da je izbira več kot široka, možnosti pa so tako rekoč neomejene, saj so v Herendu prepričani, da nemogoče ne obstaja, obstaja le nova priložnost.

Variacije iz Herenda

Edinstvena možnost za izbiro izdelkov zagotavlja jamstvo za razkošno predstavitev herendskega porcelana v kateri koli tematiki in temi. Vsak lahko najde zase v slehernem času, obdobju in slogu najprimernejši herendski porcelan. Razvoj produktov manufakture je namreč prav izjemen, saj nastane letno približno 350 do 400 novih herendskih izdelkov. Tradicija in inovacija sta besedi, ki najbolje odražata vrednote Herenda in razložita, zakaj je v njem nastala največja manufaktura porcelana na svetu. Ohranja namreč tradicijo preteklih časov in hkrati na inovativen način kaže z novostmi pot svetu. Poskuša preseči tehnološke omejitve in se dan za dnem prilagajati času, izzivom in spremembam in biti nenehno pripravljena na prenovo.

Pričujoča razstava se osredotoča predvsem na to miselnost. Najbolje jo lahko ponazorimo z razvojem enega naših najstarejših motivov, motiva Viktória, ki predstavlja ogrodje razstave. Premnoge barvne variacije so odsev prilagajanja aktualnim trendom skozi desetletja. Na razstavi je na ogled tudi več mojstrovin, ki veljajo zaradi svojih dimenzij, načina izvedbe ali drugih parametrov za dovršene, bravurozne primerke. Zanje je značilno, da so izdelani v omejenem številu, da gre za ekskluzivne izdelke, ki dostojno zastopajo visoko znanje trdnjave manufakturne izdelave porcelana. Herendski porcelan v neštetih variacijah je hvalnica dela rok herendskih mojstrov.

Znamka Herendi velja za hungarikum. Je pojem. Predstavlja jamstvo za knežji, vrhunski luksuzni porcelan, za dragocen in poseben, ročno izdelan porcelanast čudež, v katerem se prepletajo skoraj dvestoletno strokovno znanje in večne ter dejanske vrednote. Prejela je nagrado madžarska dediščina in je del evropske kulturne dediščine, manufaktura pa tokrat ponuja na zgodovinskem lendavskem gradu obiskovalcem vpogled v svoje znanje in variacije s posebnim izborom.

13. marec 2018

Herendi Porcelánmanufaktúra Zrt.

Povezavi: www.herend.com, facebook.com/herendporcelan

PUBLIKACIJA

Herendski porcelan – belo zlato z Madžarske

Porcelan, ki ga že skoraj dvesto let izdelujejo v Herendski manufakturi porcelana v mestu Herend pri Veszprému, je eden od pomembnejših simbolov madžarske kulture in ima podoben status, kot npr. meissenski porcelan za Nemčijo, Alt Wien/Augarten za Avstrijo ali Sėvres za Francijo. Ne glede na to, da je manufaktura od prvih evropskih manufaktur vsaj stoletje mlajša – zato v pregledu manjkajo prvi poskusi pogosto podobnih, na kitajske in japonske vzore spominjajoči vzorci baročnega in rokokojevskega posodja iz 18. stoletja – ji je uspelo uveljaviti oblikovno in tehnično vrhunske izdelke, ki zaradi izvirnega likovnega pristopa niso zanimivi le za uporabnike, temveč tudi za zbiratelje porcelana.

Zbirateljstvo je prav poseben in včasih naporen hobi. Različnih, predvsem psiholoških vidikov zbiranja se zadnje čase loteva vse več strokovnjakov, pri čemer je posebej omembe vredna študija s pomenljivim naslovom Collection: An Unruly Passion, avtorja Wernerja Muensterbergerja (New York, 1995). Vsako področje ima svoje ljubitelje, ki so se za pridobivanje ključnih kosov pripravljeni odreči marsičemu, tudi finančni gotovosti. Zbiratelji porcelana veljajo za posebne ljudi, saj so izdelki po eni strani trdni kot kamen, zato tudi nadvse uporabni pri mizi, po drugi pa krhki, prosojni, oblikovani kot drobne skulpture in poslikani z barvnimi podobami, ki zmorejo na domiseln način v naše vsakdanje bivanjsko okolje priklicati subtilne umetniške vizije. Evropa je poznala izdelke iz gline, najstarejše terakote, že v davnini človeške civilizacije, njene oblike, kakovost in uporabnost je v stoletjih izpopolnjevala in na tem področju ustvarila sijajno dediščino. Seveda so predmeti, ki so jih naši prednamci uporabljali za najrazličnejše namene, vse od loncev in skodel za pripravo in serviranje hrane in pijače, dekorativnih predmetov pa do obrednih posod, kot so npr. žare, imeli svoje omejitve, predvsem material ni premogel trdnosti porcelana in njegovih možnosti za vlivanje v kalupe in oblikovanje zapletenih, perforiranih oblik. Sijajno kemično spojino kaolin, sestavljeno iz kremenčevega peska in t. i. feldspar snovi, večkrat žgano pri visokih temperaturah, glazirano, poslikano in pozlačeno, a kljub temu transparentno, so v Aziji izdelovali že več kot tisoč let prej, preden so se z njo srečali v Evropi. Prvi izdelki iz porcelana so prišli na ladjah trgovcev s Portugalske in Benetk in že kmalu postali predmet poželenja višjih slojev prebivalstva. Po letu 1600 se je z uvozom kave, čaja in kakava na starem kontinentu bistveno spremenil tudi način družabnega življenja, odpirali so se posebni prostori za uživanje novih napitkov, ki so zahtevali tudi posebne posode za pripravo in postrežbo. Najstarejša kavarna, ki še danes privablja obiskovalce od vsepovsod, je znamenita Caffe Florian v Benetkah iz leta 1720. V 17. stoletju je Evropo zadela prava »kitajskomanija«, premožno plemstvo in vzpenjajoče se meščanstvo je iskalo servise za kavo, čaj in čokolado iz najfinejšega kitajskega porcelana, ki pa je bil zaradi dolgih in nevarnih poti z Vzhoda, tudi znamenite svilne poti, redek in zelo drag. Seveda so se kmalu pojavili tudi zbiratelji, ki jim je porcelan pomenil več kot le najprijetnejšo skodelico za srkanje sladke čokolade in okušanje, tudi zaradi eksotičnih začimb z istih trgovskih poti in novih kulinaričnih specialitet. Zanimivo je, da so bili med najbolj vnetimi ljubitelji porcelana vladarji (npr. saški volilni knez August II., imenovan tudi Avgust Močni), visoki uradniki in diplomati (Cludius I. du Paquier in Conrad von Sorgenthal, oba direktorja manufakture Alt Wien).

Ker je bil porcelan tako priljubljen, obenem pa težko dosegljiv in dragocen – imenovali so ga kar belo zlato – je bil tudi nadvse primerno diplomatsko darilo, zaradi česar so si po evropskih delavnicah in alkimističnih laboratorijih dolgo prizadevali, da bi odkrili formulo, ki so jo Kitajci in Japonci skrbno skrivali pred tujci. V iskanju so šli celo tako daleč, da so na Daljni vzhod pošiljali posebne vohune, ki naj bi razkrili tisočletja staro znanje. Po dostopnih virih niso bili najbolj uspešni in šele domačim pionirjem moderne kemije je v začetku 18. stoletja uspelo ustvariti pravi porcelan. Zgodba o alkimistu J. F. Böttegerju in njegovemu sodelavcu kemiku Tschirnhausenu, ki ju je Avgust Močni zaprl v svoj grad in jima ni dovolil oditi, dokler ne odkrijeta skrivnosti porcelana, se bere skoraj kot pravljica. Vladar je na podlagi prelomnega odkritja ustanovil Maissen, prvo manufakturo porcelana v Evropi. Kakor koli že, tisti čas je bil naklonjen raziskavam, razvoju znanosti (v veliki meri v sklopu alkimije), bogatejši sloji so učenjake, ki so iskali nesmrtnost, kamen modrosti in načine spreminjanja kovin v zlato, finančno podpirali, saj so vladarji na tem področju med seboj celo tekmovali. Po Maissnu in malo kasneje Dunaju so začele rasti manufakture porcelana po vsej Evropi in postajale statusni simbol kneževin, kraljevin, cesarstev in mest. Povezovale so vrhunske mojstre, ugledne kiparje in slikarje tistega časa, izdelki iz porcelana pa so postali dragoceno blago, saj je porcelan – kot je dejal tudi sam Bötteger – vrsta zlata, pravi zaklad, ki lastniku (vladarju) prinaša velike prihodke. Kljub temu da je razvoj industrije v 19., še posebej pa v 20. stoletju omogočil poenostavitve tehnološko zapletenega izdelovanja izdelkov iz porcelana, predvsem konstantno temperaturo v pečeh, ki je bila zaradi nihanja v preteklosti razlog za številne poškodbe, ostaja ročno izdelan in poslikan porcelan dragocenost in ima še vedno visoko ceno in zbirateljsko vrednost. Če sta bili nekoč primeren nadomestek luksuznega porcelana t. i. beloprstena keramika in fajansa – obe sta kakovostni, sicer manj odporni, a veliko cenejši –, je postal industrijski porcelan s preprostejšimi načini barvanja in poslikav s pomočjo grafičnih tehnik dostopen večini.

Ko danes listamo po literaturi o porcelanu, smo presenečeni nad obsežnostjo njegove proizvodnje v svetu, kjer je največja pozornost posvečena dediščini držav, ki so v preteklosti zaradi trgovine ali kolonij razvile tradicijo pitja čaja, kave, priprave slavnostnih omizij ipd., četudi se vse manufakture, ki so kdaj obstajale v Evropi, ne morejo ponašati z najvišjo kvaliteto in presežki na oblikovalski oziroma umetniški ravni. Žal so prenekateri predmeti, ki so jih ustvarile države vzhodne Evrope, vključno z nekdanjo avstroogrsko monarhijo, pogosto po krivici spregledani, čeprav v ničemer ne zaostajajo za mnogo popularnejšimi angleškimi ali francoskimi izdelki. Jedilni servisi, kompleti za čaj ali kavo, dekorativne figure …, ki jih označuje z drugimi nezamenljiv kobaltno moder znak stiliziranega nacionalnega grba in dva prekrižana čopiča, ki tudi brez napisa »hand made« pomenita ročno poslikavo in pozlato, so vrhunski izdelki madžarske Herendske manufakture porcelana. Ustanovil jo je industrialec Vince Ferencz Stingl leta 1826, nedvomno pod vplivom razcveta produkcije porcelana drugod po bližnjih evropskih deželah, obenem pa tudi zaradi bogate tradicije madžarskega oblikovanja v keramiki, kjer posebna dekoracija herendskih izdelkov tudi korenini. Dejavnost je bila od vsega začetka zastavljena tako, da so si prizadevali za visoko kakovostne izdelke, za čim svetlejši in transparentnejši porcelan, zato vsaj v prvih desetletjih ni manjkalo eksperimentiranja, posledica česar so bile številne poškodbe in finančne težave. Ambiciozen Mor Fischer, ki je leta 1839 prevzel vodstvo in skušal rešiti propadajoče podjetje, je vnesel nove zamisli in uvedel umetniški program, ki je še danes na prvem mestu. Herendska manufaktura je v naslednjih desetletjih menjavala lastnike in se kljub občasnim težavam uspešno prebijala med najuglednejše proizvajalce porcelana v Evropi, kasneje pa tudi širše v svetu. Pri tem ne smemo pozabiti, da so uporabljali kakovosten kaolin, ki je osnova dobrega porcelana, njegova nahajališča pa so redka. Svoje elegantno poslikane kose belega porcelana visokega sijaja in prosojnosti je manufaktura že v 19. stoletju predstavljala na najpomembnejših razstavah na Dunaju, v Londonu, New Yorku in Parizu. Za razvoj znamke Herend, ki je do preloma 19. in 20. stoletja že postala sinonim za unikatne oblikovalske in umetniške izdelke, je bil pomemben prihod Jenőja Farkasházyja, ki je imel bogate izkušnje pri ustvarjanju v porcelanu. Uvajati je začel nove, sodobnejše in za tisti čas značilne oblikovalske pristope, obenem pa je na inovativen način revitaliziral stare motive in vzorce. V obdobju krize dunajske manufakture Alt Wien, malo po sredini 19. stoletja, je herendski porcelan uspešno zapolnil manjkajoči člen v tradiciji cesarskega porcelana avstroogrske monarhije.

Izdelki iz herendskega porcelana so bili večkrat nagrajeni, posebej veliko priznanje pa je manufakturi na Svetovni razstavi v Londonu leta 1851 izkazala angleška kraljica Viktorija, ki je bila nad umetelno oblikovanim jedilnim servisom, poslikanim s stiliziranim cvetjem in metulji v svežih, svetlih herendovskih barvah, tako navdušena, da ga je naročila za angleški dvor. Ta servis, ki vključuje številne raznoliko in domiselno oblikovane kose posodja, pripadajočih dekorativnih predmetov in v posodobljeni maniri chinoiserie predstavlja domišljijski svet narave, odtlej nosi ime Viktória. Še danes je to eden najbolj priljubljenih vzorcev na svetu.

Če so številne manufakture za svoje porcelanske izdelke iskale tudi najbolj neobičajne oblike in izpeljave, v poslikavah pa posnemale popularna dela velikih formatov, kot so pejsaži, portreti, mitološki in biblijski prizori, alegorije in akti, pogosto iz opusov največjih slikarjev (Rubens, Watteau, Boucher…), so se v Herendski manufakturi porcelana navdihovali predvsem v naravi, ki jo je spoštovala tudi starejša madžarska keramika, najsi je šlo pri tem za neposredno, skoraj impresionistično posnemanje vidnih oblik flore in favne ali pa subtilno uporabo starejših predlog z botaničnimi listi. Mikavne krožnike in skodelice negladkih reliefnih površin krasijo cvetlice, listi, zelenjava, ptice in insekti, na katere rad sede predvsem metulj; liki in dekorativne obrobe so ustvarjeni z mojstrsko ročno narejeno risbo, barvna paleta je sveža, veliko je zelene, rožnate, celo rumene, ki je v porcelanu nasploh redkejša. Posebnost znamke Herend so tudi upodobitve figuric, še posebej izstopajočih živali, katerih glazirane površine so oblikovane z značilnimi grafizmi, in seveda realistično natančno modelirano in kolorirano cvetje, ki ga je mogoče na slavnostno mizo postaviti namesto svežega.

Tudi Slovenija ima svojo, četudi skromnejšo tradicijo v izdelovanju in uporabi keramike in porcelana. Bolj kot porcelan sta našo dediščino zaznamovali fajansa in beloprstena keramika, ki razkrivata bogastvo ustvarjalne domišljije in ljudske zapuščine, vtisnjene vanjo. Tudi ti izdelki so bili zaklad, ki se je prenašal iz roda v rod in zaznamoval posebne dogodke v življenju prednikov. Herendski porcelan je pri nas v širši javnosti morda manj znan, a zelo cenjen pri zbirateljih porcelana. Razstava iz zgodovinske zbirke Herendske manufakture porcelana je zato odlična priložnost tako za ljubitelje kot zbiratelje, prvi bodo lahko neposredno spoznali vrhunski izključno ročno poslikan porcelan, drugi pa morda ugledali artefakte, ki bodo v prihodnosti postali nov predmet poželenja.

Judita Krivec Dragan

LITERATURA:

Valeria Tiepolo, Gianni Pistrini, Maria Pinzani: Porcellane europee di una collezione triestina, Cogeco, Trst 2002.
Will H. Theus: How to Detect and Collect Antique Porcelain and Pottery, Alfred A. Knopf New York 1974.
dr. Kovács Orsolya: Historizmus a Zsolnay kerámiában, Múzeum Galéria Pécs 2003.
Mateja Kos: Beloprstena keramika na Slovenskem, Narodni muzej Slovenije, 2005.