SABINA ŠINKO: Podobe spominov

Vljudno vabljeni na odprtje likovne razstave z naslovom SABINA ŠINKO: Podobe spominov, ki bo v petek, 31. marca 2023, ob 19. uri v lendavski sinagogi.

Razstavo bo odprla Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka.

Za glasbeni program bo poskrbel Filip Gal.

OBVESTILO: Dogodek se fotografira in snema.

O RAZSTAVI

Podobe spominov

Opus Sabine Šinko sestavljajo različne, v sebi logično zaokrožene celote, ki se med seboj prepletajo, a hkrati živijo vsaka zase. Že dlje časa se njen razmišljujoči in raziskujoči duh izraža skozi breztežno lebdeče obraze marmorne polti in skrivnostne poglede. Skoznje raziskuje odnose, tako vsakodnevne in medosebne kot tiste družbene in kulturološke.

Kultivirana zadržanost Sabininih obrazov se zdi oddaljena, a prav njihova omikana redkobesednost je tista, ki gledalca nagovarja in naslavlja. Kalejdoskop obrazov opredeljujemo v skladu z našo odzivnostjo v dobrohotne, odsotne, vesele, žalostne, kontemplativne, hrepeneče, mrke, tople, začudene ali mrakobne, vendar se nam vsakič izmuznejo in vsakič jih vidimo drugačne.

V eterično hermetični prostor umeščeni obrazi so fluidno zapredeni v mešanico zamaknjenosti in prodorne ostrine, kjer napetost tišine in zadržan čustveni naboj stopnjujeta psihološko dinamiko. Ta vznika iz avtoričine osebne mitologije in odpira asociativne interpretacije, ki govorijo o notranjih svetovih in magiji nezavednega. Amalgamizacija domišljije in intimistične zgodovine je ritualno potovanje, ki nima končnega cilja, zato pa toliko več vprašanj, ki zadevajo vse razsežnosti bivanja, spoznavno, etično in estetsko.

Za mehkobno spokojnostjo prvega vtisa zaslutimo nemir, dramo, nekakšen psihološki naturalizem. Jukstapozicija imaginarnega in realnega, preteklosti in neizbežnosti trenutka nas nagovarja z obrazi velikih prodornih oči, močnega kolorita in skrivljenih potez. Skozi obraze se kot flashback pojavljajo skrbno izbrani simboli in detajli, ki se ponavljajo v različnih, zanjo značilnih nenavadnih kontekstih fantazijskih predznakov. Bestiarij (pris)podob in alegorij je stalnica njenih slik, tesno povezana tudi z ustvarjanjem lutk in lutkovnih predstav. Žival kot arhetip, ki predstavlja globoke plasti nezavednega, je simbol načel in kozmičnih sil, tako snovnih kot duhovnih. Skoznje umetnica reflektira sistem vrednot in preizpraševanj sodobnega človeka, ki se presenetljivo ne razlikuje veliko od tistih pred stoletji in drugih časov.

Povsod prisotni, a izmuzljivi fragmenti življenja so del imaginarija spominov, fotografij, zgodb mesta in njegovih ljudi, ki so obtičale v srcu in jih pestuje kot nekakšno skrivnost, nato pa jih avtentična vitalna sila miselnih tokov vsakič ljubeče zaobjame in skozi sliko znova obudi.

Slike Sabine Šinko so kot Proustove magdalenice sprožilci potlačenih občutij, pozabljenega sijaja spominov in asociacij. V megličasto kopreno zapredeni ali do bolečine prignani obrazi so kot prosojnica, skozi katero nas z laserskimi žarki spušča v usedline nakopičenih stoletij osebne in kolektivne preteklosti. Z vsako plastjo, z vsako sekvenco umetnica odstira otipljivo atmosfero minulih časov in njegovih ljudi, ki skozi njeno interpretacijo zaživijo nova življenja. Obrazi in podobe so kot vmesnik med včeraj in danes, med lepim in grdim, med otožnostjo in sanjavostjo, med ujetostjo in svobodo. Obrazi kot kalejdoskop vsega, kar smo, in vsega, kar je bilo.

Značilnost evropskega načina razmišljanja je nagnjena k dualizmom. Dobro-zlo, zmaga-poraz, lepo-grdo. A prav v umetnosti – in slike Sabine Šinko to potrjujejo – je razmerje med lepim in grdim mnogo kompleksnejše in vznemirljivejše. Skozi zgodovino so filozofi, misleci in umetniki opredeljevali definicijo lepega, ta pa je bila skozi stoletja vsakič drugače razumljena in opredeljena.

Brutalna očarljivost lepote grdega je svojo legitimnost dobila z avantgardami 20. stoletja, ki so z mojstrskim zanosom kršile dotedanje klasične kanone. Tudi Sabina Šinko se ukvarja z na videz nasprotujočima si pojmoma lepega in grdega in se sprašuje, kaj ju določa kot takšna. Kot mnogokrat v zgodovini umetnosti se tudi pri njej mojstrstvo likovne upodobitve izkaže skozi resnico, skozi avtentičnost. Ta je vedno zanimiva, dražljiva, tudi zapeljiva in očarljiva. Tako likovno kot kulturološko. Grdo, upodobljeno v vrhunski maniri, je vedno lepo in kot pravi Umberto Eco, je zanj grdo najlepša stvar na svetu. Kršitve klasičnega kanona, elementi deformiranosti in občutja temačnosti se v portretih Sabine Šinko dotikajo tudi teme zlaganosti (torej grdote) današnjih odnosov in družbe nasploh. Kot je rekel mag lepote grdega Lucian Freud, je vsaka slika avtobiografska in vse je portret. Še tako preprosta gesta, izraz ali predmet so avtobiografski, nosilci zgodb in dram, osebnih prepričanj in svetovnih nazorov. Obraz kot utelešenje globljih, eksistencialnih vsebin, drugje obraz kot uganka, ki nas vabi, da jo dekodiramo. Flashbacki spominov in dogodkov se vrstijo in skozi ljubeče oko so ti obrazi varuhi idealov in idealizmov, ki se jim umetnica noče odreči.

Psihološka figuralna tihožitja, nad katerimi tudi pod težo emocij mračnosti in melanholije vendarle lebdi šarm upanja in spokojnosti. Melanholični magnetizem čudaških podob je zanjo značilen in jo spremlja skozi vsa obdobja ustvarjanja. Preplet čutnega in duhovnega, nemira in ubranosti, sumljive spokojnosti in depresivne resnicoljubnosti je tukaj, da nas posrka v sliko, povabi v razmišljanje in zgodbo za obrazom. Čas se je v teh obrazih ustavil, a pripoved se šele začenja.

Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka

FOTOGRAFIJE: Odprtje razstave

Foto: Blaž Weindorfer

KATALOG RAZSTAVE