Date posted: 16. 04. 2011 | Category: Pretekle

Shunga – Erotika v japonski umetnosti

Otvoritev razstave: 15. aprila 2011, ob 19. uri
Razstava bo na ogled do 18. septembra 2011.

OPOZORILO: otroci, mlajši od 16 let, si lahko ogledajo razstavo le v spremstvu staršev!

VABILO

Galerija-Muzej Lendava Vas vljudno vabi na otvoritev likovne razstave z naslovom SHUNGA – Erotika v japonski umetnosti, ki bo v petek, 15. aprila 2011, ob 19. uri na lendavskem gradu.

Po uvodnem nagovoru Franca Geriča, direktorja Galerije-Muzeja Lendava bo razstavo strokovno predstavil Dr. András Morgós, profesor na Univerzi za umetnost v Tokiu.
Razstavo bo odprl mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava.

Razstava bo na ogled do 18. septembra 2011.

O razstavi

Shunga – dolgo časa prepovedana japonska erotična umetnost

v Galeriji-Muzeju Lendava, april 2011

Pojem shunga^¹ ima širši in ožji pomen. V širšem pomenu razumemo po vsem svetu erotične stvaritve v upodabljajoči umetnosti in književnosti. V ožjem pomenu pa razumejo današnji raziskovalci slike in druge umetniške stvaritve z erotično tematiko (slike na zvitkih, odtise lesenih matric ipd.), ki imajo ob svoji umetniški vrednosti še vlogo pomembnega kulturnega in zgodovinskega pričevalca o družbi v preteklosti.

Japonska ima na erotičnem področju bogato starodavno izročilo. V japonski veri, šintoizmu, so pogosti npr. simboli plodnosti in t. i. festivali, slikovne in stvarne upodobitve erotike.

Shungo, ki jo uvrščamo med umetnostne zvrsti, moramo razlikovati od vsakdanjih pornografskih produktov. Osnovo za razlikovanje predstavljata ustvarjalna namera in sporočilo stvaritve. Tematika pornografskih stvaritev je z ljubljenjem oz. spolnim aktom povezana surova in groba telesnost, njihov prvotni cilj pa je v opazovalcu vzbuditi slo po ljubljenju. Pornografske stvaritve ne veljajo za umetnost.

V japonskem slikarstvu je shunga zlato dobo doživljala v edskem obdobju (1603‒1868), navezovala pa se je predvsem na umetnostno zvrst ukiyo-e, in predstavljala eno od njenih različic. Obširneje jo bomo predstavili kasneje. Shungo so ustvarjali predvsem v treh velikih središčih ukiyo-e: v Edu (današnjem Tokiu), Kjotu in Osaki. V 18. in 19. stoletju so, z redkimi izjemami, tako rekoč vsi japonski umetniki ukiyo-e ustvarjali tudi shungo, med njimi najdemo izjemne umetnike, kakršni so npr. Moronobu, Harunobu, Koryusai, Kiyonaga, Utamaro, Šuncho, Hokusai, Hiroshige, Eisen, Eizan, Kunisada in Kuniyoshi. Japonska je bila dolgo časa zaprta pred zahodnimi produkti in tehnologijo. Za trgovanje z zunanjim svetom se je začela odpirati v obdobju Meiji (1868‒1912). V tem času so zaprta japonska pristanišča odprli tudi za tuje trgovske ladje in tako je na evropske in ameriške trge ter v njihove zbirke prihajalo tudi čedalje več stvaritev shunga. Ta dela so navdihnila tudi znane zahodne slikarje, kakršni so Monet, Degas, Van Gogh, Toulouse-Lautrec ali Klimt. Raziskovanja prikritih in dolgo časa zatajevanih pomnikov shunga, njihovo kritično proučevanje in vrednotenje so prišla v svetovnem merilu v ospredje v današnjem času. Sodelovanje in število raziskovalnih projektov na to temo razveseljivo narašča. Za raziskovalce in občinstvo je dostopnih čedalje več stvaritev shunga, z njimi se lahko seznanijo zahvaljujoč tematskim razstavam, publikacijam, knjigam in konferenčnemu gradivu o shungi.

Tokratna razstava obsega kronološki razvoj shunge od 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Na njej so na ogled slike, naslikane na papir in svilo ter večbarvni in enobarvni odtisi izrezljanih lesenih matric. Po odprtju meja za trgovanje v drugi polovici 19. stoletja je zahodna tehnika prodrla tudi na Japonsko. S pojavom fotografske tehnike in širitvijo strojnega tiskanja knjig je bilo možno na enostaven način in poceni razmnoževati izvirnike. To je vodilo k upadanju ustvarjanja slik s priljubljeno tehniko izrezljanih lesenih matric (lesorezov), med njimi tudi shunge.

Pogosti akterji odtisov shunga so žene, možje, ljubimci, kurtizane, matere z otroki in doječe matere, samuraji, stari zakonski možje, star ljubimec, ki gleda prizor, vsiljivec, dvorjani, mačke in psi, ki gledajo spolni akt, ali mačke in psi, v katerih se zaradi opazovanja prizora vzbudi želja po parjenju.

Prizorišča na erotičnih odtisih so notranji prostori, npr. sobe, javne hiše, kopališča, prizori pa se dogajajo tudi na prostem, npr. v japonskih vrtovih, vrtnih čajnicah, na izletu, potovanju, v čolnu ipd.

Sklepna misel:

Obiskovalcem bi z razstavo srčno radi pričarali posebno doživetje in jih povabili na potovanje, ki prikazuje v svoji zvrsti specifičen košček kulture japonske družbe v edskem obdobju, velemestno kulturo shunge in njeno predhodnico, erotiko velikaških dvorov.

Naš namen je s pomočjo razstavljenih stvaritev in predmetov, ki učinkujejo z močjo izvirnega in novega, ter z njimi povezanega kataloga razstave obiskovalcu nezastrto predstaviti te dolgo časa prikrivane, tudi na ravni mednarodne umetnosti izstopajoče pričevalce pretekle dobe daljne japonske kulture.

Izjemni umetniki shunge: Hishikawa MORONOBU (1618/1625?‒1694) Suzuki HARUNOBU (1725‒1770) Isoda KORYUSAI (1735‒1790) Kitagawa UTAMARO (1753‒1806) Torii KIYONAGA (1752‒1815) Katsukawa SHUNCHO (deloval je od 80-ih let do konca 18. stoletja) Utagawa TOYOKUNI (1769‒1825, deloval je med leti 1788—1824) Katsushika HOKUSAI (1760‒1849) Yanagawa SHIGENOBU (1787‒1832) Keisai EISEN (1790‒1848) Kikugawa EIZAN (1787‒1867) Utagawa HIROSHIGE (1797‒1858) Utagawa KUNIYOSHI (1797‒1861) Utagawa KUNISADA (1786‒1865) Kawanabe KYOSAI (1831‒1889)

1 – V poljudnih in literarnih besedilih je v rabi tudi prečrkovanje latiničnih zapisov japonskega jezika v slovenščino (npr. šunga), v strokovnih in znanstvenih besedilih pa se uporablja standarden latinični zapis japonskega jezika (po hepburnovem sistemu in uradnem sistemu kumeri).

András Morgós, profesor umetnosti in restavrator

Zgoraj objavljeno besedilo je samo odlomek iz celotne študije, katera je objavljena v spremljajoči publikaciji z barvnimi reprodukcijami. Katalog lahko kupite med delovnim časom v lendavskem gradu.

Dr. András MORGÓS je profesor na Univerzi za umetnost v Tokiu in tudi na mednarodni ravni priznan raziskovalec, strokovnjak in predavatelj znanosti in umetnosti konzervatorstva in restavratorstva. Pred tem je bil profesor japonske Univerze Tsukubi in vodja glavnega oddelka Madžarskega narodnega muzeja. Je avtor okoli 150 študij. Za izjemne zasluge na področju umetnosti je leta 2005 prejel prizanje Republike Madžarske Noémi Ferenczy.