Wael Darwesh & Kristina Mésároš

Otvoritev razstave: 18. novembra 2011, ob 18. uri.
Razstava bo na ogled do 3. januarja 2012.

VABILO

Galerija-Muzej Lendava vljudno vabi, Vas in Vaše prijatelje, na otvoritev razstave umetniških del Waela DARWESHA in Kristine MÉSÁROŠ, ki bo v petek, 18. novembra 2011, ob 18. uri na lendavskem gradu.

Razstavo bosta odprli Nje. eksc. gospa Heba Sidhom, veleposlanica Arabske republike Egipt v Sloveniji in Nje. eksc. gospa dr. Marianna Oravcová, veleposlanica Slovaške republike v Sloveniji. Strokovno predstavitev umetnikov bo podal gospod Mario Berdič, likovni kritik.

Razstava bo na ogled do 3. januarja 2012.

O razstavi

Wael DARWESH & Kristina MÉSÁROŠ

Egiptovski umetnik Wael Darwesh je ustvarjalec širokega spektra likovnih zvrsti, segajoč od klasičnega slikarstva preko samosvojih kolažev do provokativnih instalacij, sicer neobremenjen s tradicijo, četudi zavedajoč se svojih globokih korenin, a zmeraj aktualen in kritičen do socialnih razmer in trenutnih sprememb v sodobnem svetu.

Njegov najnovejši slikarski opus predstavljajo skupinske figuralne kompozicije z aluzijami na tektonske družbene premike tako v arabskem svetu kot v svetovnem merilu. Abstraktno asociativno, kot imaginarna krajina zasnovano slikovno ozadje gradi s pomočjo večjih ali manjših raznobarvnih ploskev v svobodni mrežasti kompoziciji z asociacijo na patchwork. Posamezni nepravilni geometrijski liki so mestoma bogato strukturirani, včasih tudi dekorirani s črtkanjem ali točkanjem, kot bi šlo za simbolne orientalne preproge, seveda pa jih doživljamo predvsem kot vrtove, polja, puščave, oaze, mesta ipd. Abstraktno omrežje ozadja dobi svoj pravi pomen šele s pojavom organsko gmotastih človeških figur, ki vnašajo formalni kontrast v sicer bolj ali manj pravilen geometrijski sistem, četudi se zlivajo s pokrajino v funkcionalno celoto.

Pri razporejanju figur po slikovni površini se umetnik v glavnem odloča za arhaično adicijsko kompozicijo, kjer so ljudje obrnjeni frontalno proti opazovalcem, presenetljivo izhajajoč iz evropske tradicije izokefaličnega friza, čeravno bi morda pričakovali upodobitve s profila, kot je bila to navada v staroegiptovski umetnosti. Pri od bolečine spačenih obrazih včasih zasledimo odmev Francisa Bacona, nasploh pa lahko najdemo tudi kakšen neposreden likovni citat v obliki kolaža. Tukaj nas presune kolektivno trpljenje, ne le kot posledica sodobnega nemirnega političnega dogajanja v arabskem svetu, marveč simbolizira univerzalno stanje preprostih ljudi po vseh celinah, katerih edino upanje je očitno odrešitev v onostranstvu, ki ga predstavljajo vseprisotni zlati lističi. Zlata barva je namreč predvsem simbol božanskosti, v Egiptu pa tudi sonca in kraljevstva, kar skupaj sodi v vseobsegajoč pojem večnega življenja.

Slovaški slikarki in grafičarki Kristini Mésároš je v novejšem likovnem opusu z nadrealističnim nadihom uspelo subtilno izraziti duhovno, čustveno in materialno izkustvo indonezijskega otoka Bali, kjer je dlje časa bivala, povezujoč neprestani boj za preživetje (Lovci in nabiralci) s hkratnim iskanjem višjega smisla bivanja v onostranskih dimenzijah (En svet ne zadošča).

Močno razredčene akrilne barve likovni celoti posredujejo akvarelno fluidni vtis, vključno z neskončnimi lazurnimi nanosi in dripingi, omogočajoč meditativno, simbolno učinkovanje prosevanja in prepletanja različnih eksistenčnih oblik na relaciji človek – zemlja – vesolje (onostranstvo), saj se zdi, kot bi se vsi liki in amorfne strukture zlivale v en sam vseobsegajoč pojav stvarstva. Poleg izpovedne globine nas pri Kristini Mésároš tako pritegne tudi tehnična umetelnost.

Medtem ko bujna tropska vegetacija in zvezdnato nebo vlivata transcendenčni optimizem, pa človeški liki, bodisi osamljeni bodisi v manjših skupinah, sicer združeni s kakšnim posebnim namenom (igra, nabiranje, ribolov, lov), pogosto učinkujejo nekako izgubljeno v času in kraju, včasih celo grozljivo, kot na primer kri bruhajoči ali iz oči krvaveči otroki.

Nasploh ima kontrastno rdeča barva dihotomno simbolni pomen, v hkratnem smislu življenja in smrti, pri čemer v prisotnosti vseprevladujočih, hladno zelenih (rastlinstvo – večno obnavljanje življenja) in modrih, z vijoličnimi prelivajočih se odtenkov (voda, nebo – vesolje), opazovalca malodane zbode s svojo žarečo pojavnostjo. Mistično učinkujejo tudi v ozračju razpršene bele točke, kot bi snežil zvezdni prah in prinašal božansko spokojnost v nemirne medčloveške odnose.

Raznovrstne človeške intimne zgodbe ali skupinska dogajanja je umetnica upodobila v času, še preden se je izpolnil njihov smisel ali namen, se pravi, da dejansko vsi nestrpno čakamo, da se nekaj zgodi, pri čemer nastaja psihološka napetost v sicer statičnih kompozicijah.

Zapuščene stavbe pa nasprotno simbolizirajo minljivost, torej vanitas ali memento mori, saj so že popolnoma disfunkcionalne in je njihova usoda zapečatena.

Čeravno prežema pričujočo ustvarjalno fazo Kristine Mésároš nepozabna azijska izkušnja, si njene podobe zastavljajo univerzalna bivanjska vprašanja, katerih odgovore bomo morda odkrili v nekem drugem življenju, izven časa in prostora.

Mario Berdič, likovni kritik

FOTOGRAFIJE: OTVORITEV RAZSTAVE

FOTOGRAFIJE: POSTAVITEV RAZSTAVE