Datum objave: 11. 05. 2018 | Kategorija prispevka: AKTUALNO, NOVICE

LIKOVNA RAZSTAVA: Marc Chagall

V A B I L O

Spoštovani ljubitelji umetnosti!

Galerija-Muzej Lendava in Občina Lendava
vljudno vabita Vas in Vaše prijatelje na otvoritev razstave

Marc Chagall
Stvarjenje in Biblija,

ki bo v petek 18. maja 2018, ob 19. uri
na lendavskem gradu.

Ob odprtju razstave bosta spregovorila
mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava in
umetnostna zgodovinarka dr. Katarina Mohar.

Razstavo bo odprl Tone Peršak,
minister za kulturo Republike Slovenije.

Razstava bo na ogled do 31. oktobra 2018.


GRAFIKA VABILA


SLOVENŠČINA

Marc Chagall (1887–1985) je bil nedvomno eden največjih, najuspešnejših in najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja. S svojimi stvaritvami ni ustvaril le edinstvenega, s patetiko, liriko, humorjem in čarobnostjo prežetega sveta, ampak je v svojih delih sijajno upodobil tudi živ spomin na judovsko vzgojo v svoji rojstni vasi Vitjebsk v Rusiji.

Zelo pozorno je spremljal nastajanje oziroma razvoj velikih umetnostnih tokov in šol 20. stoletja, vendar je ostal zvest svojemu edinstvenemu slogu. Povezanost s preteklostjo in spomini so bili spremljevalci njegove sedem desetletij dolge ustvarjalne kariere. To velja za vsa Chagallova dela, tako za njegove slikarske stvaritve, akvarele, grafična dela, slikane vitraže in gobeline, kot tudi za keramiko.

Chagall ni bil le umetnik, ampak tudi poet. Zelo rad je upodabljal cirkuške prizore. Zapisal je: „Cirkus je magičen svet, gre za igro, skozi tisoče let, ples s solzami in smehom, igro, ki jo uprizarjajo na rokah in nogah in se preobrazi v visoko umetnost.” Chagall je čutil tudi, da je ljubezen vir vesoljstva in temelj njegovega lastnega obstoja. V njegovih delih so pogosto upodobljeni zaljubljenci, ki so prepojeni z liriko in naslikani s specifičnimi „barvami ljubezni”.

„Vedno sem verjel, da je Sveto pismo najobsežnejši vir za liriko vseh časov.”
(Marc Chagall)

Za Chagalla je bilo delo najpomembnejše v življenju. Niti na svojih lastnih razstavah se ni mudil predolgo, raje se je zatekel v atelje, ki ga je zelo pogrešal, če nekaj časa ni mogel prebiti v njem. Dejal je, da bo ohranil svojo ustvarjalno moč in jo postavljal v službo umetnosti vse dotlej, dokler bodo ljudje željni sprejemati njegove sadove. Globoko v njem je živelo prepričanje, da je bil svet vedno dovzeten za lepoto in je hrepenel po izjemnosti.

S svojim grafičnim ciklom s svetopisemsko tematiko se je ukvarjal več kot 25 let. Z razstavo v galeriji lendavskega gradu postavljamo v središče predvsem Chagallovo zanimanje za Sveto pismo. Ambroise Vollard, eden najpomembnejših izdajateljev in trgovcev z umetninami iz francoske sodobne umetnosti z začetka 20. stoletja, je leta 1931 poslal Chagalla v Palestino, s čimer je umetniku ponudil možnost spoznavanja biblijskih pokrajin, ki jih je prej poznal le iz čtiv in domišljije.

Na tej razstavi prikazane litografije oziroma svetopisemske ilustracije izvirajo iz umetnikovega obdobja, ki ga je z velikanskim navdušenjem posvetil barvni litografiji.


IZBRANA DELA

Chagall_2018_01VTV027_web Chagall_2018_01VTV028_web Chagall_2018_01VTV035_web Chagall_2018_01VTV036_web Chagall_2018_01VTV045_web Chagall_2018_01VTV055_web


Marc Chagall (1887–1985)
Stvarjenje in Biblija

Ruski umetnik judovskega rodu Marc Chagall (1887—1985) sodi med velikane likovne umetnosti 20. stoletja. V svojem obsežnem in raznolikem opusu, ki obsega tako slike, risbe in grafike kot vitraže, tapiserije, poslikave sten in keramiko, je mojstrsko upodobil svoj edinstveni, intimni, z domišljijo in čarobnostjo prežet umetniški svet in preko njega tematiziral večna, občečloveška vprašanja.

Slovensko občinstvo je drobce njegovega ustvarjanja že imelo možnost spoznati na domačem terenu. Razstave Chagallovih del pri nas so doslej pobliže predstavile serijo jedkanic, ki so nastale kot ilustracije h Gogoljevim Mrtvim dušam (Mestna hiša Kranj in Šivčeva hiša v Radovljici, 1984, Cankarjev dom 1996), izbor umetnikovih litografij (Obalne galerije Piran, 1995) in nekatere liste iz njegovih najpomembnejših grafičnih serij (Mestni muzej Ljubljana, 2009). Tudi razstava v galeriji lendavskega gradu se osredotoča na Chagallov grafični opus in v največjem obsegu doslej pri nas, in sicer kar s 135 deli iz zbirke zasebnega zbiratelja Richarda H. Mayerja iz Bamberga, ponuja vpogled v njegove vrhunce.

Marc Chagall (Moiše Šagal) se je rodil 6. julija 1887 v Liozni pri Vitebsku (danes Belorusija), tedaj kozmopolitskem mestu s prevladujočim judovskim prebivalstvom in živahnim kulturnim življenjem, ki je močno zaznamovalo umetnikovo ustvarjalnost. Slikati se je sprva učil v rodnem kraju, nato v Sankt Petersburgu, leta 1910 pa se je prvič odpravil onkraj meja tedanjega Ruskega imperija, in sicer v Pariz. Mesto ga je navdušilo in s svojim kreativnim utripom povsem prevzelo, noči je preživljal med slikanjem v ateljeju, dneve pa posvečal raziskovanju muzejev in galerij. Med bivanjem v umetniškem središču, kjer so prav takrat ustvarjali nekateri od največjih mojstrov modernizma, Pablo Picasso, George Braque in Henri Matisse, se je Chagall seznanil z vsemi modernimi, avantgardnimi likovnimi smermi, do katerih pa je skozi svoj celotni likovni opus ohranil distanco. Že v svojem prvem pariškem obdobju se je uveljavil z nenavadnimi, intenzivno barvitimi kompozicijami, ki so na podlagi domišljijskih, skorajda iracionalnih povezav slikale podobe iz ruskega judovskega vsakdana.

Chagallovo umetnost so pomembno zaznamovale pomembne zgodovinske in osebne prelomnice, ki jih v njegovem skoraj stoletje dolgem življenju ni manjkalo. Med obiskom v domačem Vitebsku je Chagalla presenetil začetek prve svetovne vojne. Ostal je v Rusiji in po oktobrski revoluciji kratek čas sodeloval v projektih (kulturne) prenove, v katerih so ga kmalu preglasili umetniki, kot so El Lisicki, Kazimir Malevič in Vasilij Kandinski. Zaradi pomanjkanja posluha za njegovo izrazito osebnoizpovedno umetnost, ki se je bistveno razlikovala od tedaj aktualnih avantgardnih, intelektualističnih pristopov k ustvarjanju, se je leta 1923 ponovno vrnil v Pariz. Z izjemo emigracije v ZDA med drugo svetovno vojno, ki je bila za judovskega slikarja še posebej travmatična, saj mu je med bivanjem v New Yorku umrla prva žena Bella, je Francija ostala umetnikov dom. Povojni čas je preživel predvsem na Rivieri, v svoji vili v slikovitem mestecu St. Paul de Vence, kjer je našel navdih v intenzivnih barvah, svetlobi in oblikah mediteranske narave. Chagalla niso zaustavila ne leta ne dosežene lovorike in čeprav se je že uveljavil kot eden najuglednejših in najprepoznavnejših slikarjev na svetu, se je z otroškim navdušenjem, značilnim tudi za njegova dela, še naprej loteval novih izzivov in tudi v svojem poznem opusu nadaljeval z raziskovanjem novih medijev in tehnik, ki bi mu omogočile še neposrednejši izraz umetniških stremljenj. Ob štafelajnem slikarstvu, ki je zavzemalo osrednjo vlogo v njegovem ustvarjanju, se je preizkušal tudi v risbi in monumentalnem slikarstvu, tj. v stenskih poslikavah, vitražih in tapiserijah. Vseskozi je ostajal zvest tudi grafiki, ki jo je obravnaval enakovredno z ostalimi slikarskimi tehnikami, in v njej ustvaril vrsto svojih najodličnejših del.

 

»Ko sem se sklonil nad litografski kamen, je bilo, kot da se dotikam talismana. Zdelo se mi je, da lahko vanj zlijem vso svojo žalost in radosti.«

Marc Chagall

 

Chagall se je z grafiko začel ukvarjati leta 1921 med pisanjem avtobiografije Moje življenje, ki jo je opremil z jedkanicami. K nadaljnjemu raziskovanju tehnike ga je spodbudil Ambroise Vollard (1866–1939), ambiciozen publicist in trgovec z umetninami, ki je bil ena od osrednjih osebnosti na umetnostnem prizorišču prve polovice 20. stoletja. Pri že dobro uveljavljenem, a zaradi nedavne emigracije obubožanem Chagallu, je po njegovi vrnitvi v Pariz naročil vrsto grafičnih serij, ki jih je želel objaviti kot umetniške knjige, najprej serijo jedkanic h Gogoljevemu romanu Mrtve duše (1923–1927), potem ilustracije La Fontainovih Basni (1927–1930), naposled pa še Biblije (1931–1939, 1952–1956). Naročeno serijo jedkanic s svetopisemskimi motivi je končal šele dobro desetletje po Vollardovi smrti, ko jih je izdala založba Tériade, in zaradi nadvse pozitivnih reakcij javnosti, ki so jo navdušile neformalnost, sproščenost in preciznost Chagallovih rešitev, pri umetniku naročila še eno serijo, tokrat v tehniki litografije.

Razstavljena dela predstavljajo Chagallova zgodnja raziskovanja barvne litografije, ki mu je bila kot izrazitemu koloristu še posebej pisana na kožo. Pri svojih šestdesetih in nekaj letih se je z vso vnemo začel učiti postopek v pariškem ateljeju Mourlot, specializiranem za tiskanje umetniških litografij. Njihova priljubljenost je po zaslugi vodje studia Fernanda Mourlota prav tedaj doživljala preporod; na njegovo vabilo so namreč tehniko, ki so jo prej uporabljali zlasti za plakate, začeli raziskovati največji slikarji 20. stoletja. Chagall, pa tudi Pablo Picasso, Henri Matisse, Joan Miró in drugi modernisti so v ateljeju ustvarjali direktno na litografskih kamnih in nato pod vodstvom grafičnih mojstrov izdelali omejene serije odtisov. Mojster Charles Sorliera, Chagallov redni sodelavec, se spominja, da je ruski umetnik postopek običajno začel z risanjem kompozicije na kamen. Ko so izdelali nekaj poskusnih (črno-belih) odtisov, jih je poslikal z akvarelom ali pastelom, nato pa pripravil plošče za različne barvne ploskve. Natisnjene poskusne liste je potem popravljal in jim dodajal nove barve, vse dokler ni bil z delom zadovoljen in ga je odobril za odtise, običajno na petdesetih listih.

Na podoben način so pri Mourlotu natisnili vse litografije, razstavljene v Galeriji-Muzeju Lendava. Seriji upodobitev Biblije sta bili leta 1956 (Biblija/Bible) in 1960 (Slike za Biblijo/Dessins pour la Bible) objavljeni v dvojnih številkah prestižne pariške umetniške revije Vèrve, ki so jo tiskali pri Mourlotu, založili pa pri že omenjeni hiši Tériade.

 

»Če od Chagalla ne bi imeli ničesar, razen njegove Biblije, bi bil za nas veliki moderni umetnik.«

Meyer Schapiro

 

V iskanju navdiha za upodobitve svetopisemskih motivov je Chagall leta 1931 prvič odpotoval v Egipt, Palestino in Sirijo, kjer je doživel kraje, o katerih je prej le slišal in sanjal. Tja se je vrnil še nekajkrat, prvi obisk Svete dežele pa je vselej opisoval kot enega od prelomnih dogodkov v svojem življenju, ko je ob Bibliji našel tudi samega sebe.

Biblija je bila Chagallu od nekdaj blizu, Stara zaveza ga je vznemirjala še kot otroka. Odraščal je namreč v tradicionalni hasidijski judovski družini, kjer je tora predstavljala pomembno referenčno točko vsakdanjega življenja. Po lastnih besedah se mu je Biblija vseIej zdela »največji izvir poezije vseh časov.« Slikar pesnik, kot so Chagalla zaradi njegovih poetičnih podob klicali sodobniki, je k interpretaciji besedila pristopil z izjemno občutljivostjo. Osredotočil se je na vprašanja, h katerim se je v svojem ustvarjanju tudi sicer vedno znova vračal in v svojih slikah k Bibliji tematiziral največje preizkušnje in zmage človeštva. Na grafične liste je odtisnil podobe ljudi, ki jih je poznal, ki so bili del njegovega (notranjega) sveta, sposobni slabosti, dvoma, izdaje, pa tudi neizmernega poguma in ljubezni v odnosu do Boga in svojih bližnjih. Stare zaveze ni upodobil le kot zgodbo oziroma zgodovino Judov, temveč kot pripoved vsega človeštva in zaupanja vanj. Verjel je, da je poznavanje in razumevanje Biblije eden od načinov, kako izboljšati svet in izkoreniniti zlo; prav s svojimi živimi, dramatičnimi, s čustvi prežetimi podobami je njeno izročilo prepričljivo približal široki množici.

V razstavljenih grafikah iz ciklov Biblija in Slike za Biblijo se je Chagall oddaljil od motivov strahu in krivde, ki so zaznamovali njegove jedkanice za Vollardovo Biblijo in upodobil bistveno svetlejši, vedrejši in po zaslugi litografske tehnike tudi barvitejši svet. Svoje svetopisemske junake je tokrat umestil v paradiž, kjer živijo v sreči in miru skupaj z naravo. Ena od predstavljenih litografij, Mojzes in ljudstvo, je bila ustvarjena za Chagallovo izdajo Biblično sporočilo (Le Message biblique, 1972), ki je pospremila ustanovitev istoimenskega muzeja v Nici, kjer je še danes na ogled največja zbirka umetnikovih del z religiozno motiviko.

 

»Ne vem, kje najde tiste podobe; gotovo ima angela v glavi.«

Pablo Picasso

 

Ena od najizrazitejših posebnosti in odlik Chagallove umetnosti je njena izjemna ikonografska pestrost. Dober vpogled vanjo nudi na razstavi predstavljen izbor grafik, v katerih je umetnik raziskoval svoje priljubljene motive in z njimi ustvarjal čarobne, domišljije in igrivosti polne kompozicije. Vselej je izhajal iz sveta, ki ga je dobro poznal, zato ne čudi, da v naboru prednjačijo na njegovo biografijo vezane podobe. Ob številnih avtoportretih v različnih preoblekah so posebej pogosti motivi zaljubljenih parov, ki jim je ostajal zvest vse od prvih slik sebe s prvo ženo Bello, motivi materinstva, pa tudi upodobitve krajev, ki so močno zaznamovali njegovo osebnost. Na razstavljenih grafičnih listih se vedno znova srečamo z Vitebskom in posebnostmi njegove topografije, ki so po uničenju mesta med drugo svetovno vojno ostajale le še v svetu umetnosti, pa z Eifflovim stolpom, notredamsko katedralo in bogatim, divjim rastjem v Venceu.

Pomemben tematski sklop, ki se mu je Chagall posvečal skozi svoj celotni opus, so tudi upodobitve zabavljačev. Pisan svet muzikantov in cirkusantov mu je bil z njihovo karnevalskostjo vselej blizu; zvita telesa akrobatov, pisani kostumi klovnov in smeh ter radost, ki jo prinašajo, so bila še posebej primerna izhodišča za gradnjo njegovih fantastičnih del, pripadajočih neki drugi, sanjski realnosti, kjer so krave lahko modre ali tudi zelene, ribe in zaljubljenci pa lebdijo nad cerkvenimi zvoniki. Prav zato so sodobniki Chagalla pogosto izpostavljali kot predhodnika nadrealistov, čemur se je sam, tako kot tudi siceršnjim poskusom definicij njegovega ustvarjanja, vedno upiral. Njegov impresivni opus se izmika vsakršni togi slogovni kategorizaciji; zavezan ni ne abstrakciji ne svetu dejanskih podob, ampak se giblje nekje drugje. Chagallova likovna umetnost še najbolj pripada svetu poezije in metafore, kjer razen čustev, ki jih posreduje, ni nič tako, kot je v resnici.

Ali pač?

dr. Katarina Mohar
umetnostna zgodovinarka
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta
ZRC SAZU


PROMOCIJSKI VIDEO


FOTOGALERIJA: Otvoritev razstave

20180518_chagall_otvoritev_Lendava_01 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_02 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_03 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_04 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_05 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_06 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_07 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_08 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_09 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_10 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_11 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_12 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_13 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_14 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_15 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_16 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_17 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_18 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_19 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_20 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_21 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_22 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_23 20180518_chagall_otvoritev_Lendava_24


O RAZSTAVI V MEDIJIH

SLOVENSKI MEDIJI

MADŽARSKI MEDIJI