Datum objave: 27. 01. 2011 | Kategorija: PRETEKLE

Alfons Mucha

Alfons Mucha Otvoritev razstave: 4. februar 2011 ob 17.00 uri.
Razstava bo na ogled do 4. aprila 2011.


VABILO

Galerija-Muzej Lendava Vas vljudno vabi na otvoritev likovne razstave češkega slikarja in grafika Alfonsa Muche, ki bo v petek, 4. februarja 2011, ob 17. uri na lendavskem gradu.

Razstavo bo odprla gospa Barbara Miklič Türk, soproga predsednika Republike Slovenije. Ob odprtju razstave bosta spregovorila dr. Zdenek Trímal, poznavalec in zbiratelj umetniških del Alfonsa Muche in Judita Krivec Dragan, umetnostna zgodovinarka.

Razstava bo na ogled do 4. aprila 2011.

Vabilo - Meghívó


Alfons Mucha

Alfons Mucha (1860 - 1939)

Češki slikar in grafik, rojen 24. julija 1860 v kraju Ivančice (danes del Češke), umrl 14. julija 1939 v Pragi. Bil je eden najbolj prepoznavnih predstavnikov art nouveauja. Zaslovel je z bogato stilizirano plakatno umetnostjo, ustvaril pa je tudi bogato zbirko slik, oglasov, knjižnih ilustracij in načrtov za nakit, preproge, tapete in gledališke scene, vse v prepoznavnem slogu art nouveauja, za katerega nekateri pravijo, da naj bi se prvotno imenoval »le style Mucha« oz. Muchin stil.

Leta 1887 se je iz rodne Češke preselil v Pariz in tam nadaljeval študij na akademiji. Okoli božiča leta 1894 je po naključju zavil v tiskarno, kjer je prejel nenadno zahtevo po oblikovanju oglasa za gledališče Théâtre de la Renaissance in najbolj znano in pomembno igralko tistega časa v Parizu, Sarah Bernhardt.

Izdelava litografskega plakata za predstavo Gismonda je bila zanj prelomna, saj je le ta postal žez noč senzacija in novost za dekorativno umetnost. S tem plakatom je Mucha začel evforijo plakatne umetnosti, ki so ji mnogi sledili (Touluse-Lautrec, Eugene Grasset in Jules Cheret). Igralka Sarah Bernhardt je bila tako zadovoljna s prvim plakatom, da je nemudoma podpisala šestletno pogodbo z Mucho.

S časom ni bil zadolžen le za izdelavo plakatov, vendar tudi za poslikavo scen in kostumografijo v renesančnem gledališču. Že od otroštva ga je navduševala sakralna umetnost, saj je bil vzgojen v katoliškem okolju, kar se poleg neogotskih in baročnih detajlov odraža v njegovih delih.

Velikokrat zasledimo na njegovih plakatih polkrog za žensko podobo, kar nas spominja na svetniški sij, prav tako kot razni križi in mozaiki. Največji vpliv pa zagotovo na umetniku pusti simbolizem, saj od tam prihaja inspiracija alegoričnih motivov, dekorativnih efektov, zasanjane ženske podobe in simbolizem baziran na floralnih ornamentih. Prav tako ga v mnogih delih inspirira orient, natančneje bizantinska umetnost in zgodnja umetnost srednjega veka.Pogosto je upodabljal lepa mlada dekleta v klasicističnih oblekah, obdana z bujnimi cvetlicami.

Njegov slog so posnemali številni. Poleg prevladujočega motiva ženske podobe dodaja tudi stilizirane figure rastlin. Idealizirani ženski, se ukrivljena poteza ujema z obliko telesa in se nadaljuje v bujnih lasiščih in fantastičnih gubah oblačil. Podobe so večinoma simbolične, skrivnostne in nedosegljive v svoji veličini. Mucha tako v svojih zrelih letih ovekoveči slovanski tip ženske.

Vir: Wikipedia

O RAZSTAVI

Razstava del enega največjih umetnikov iz obdobja fin de siècla Alfonsa Muche je za Slovenijo pomemben dogodek. Ne samo zato, ker se prvič srečujemo z mojstrom, ki je v Parizu konec devetnajstega stoletja soustvarjal umetniški slog art nouveau, temveč tudi zaradi soočanja z lastno dediščino iz tistega obdobja, o kateri še danes nismo dovolj odkrito spregovorili.

Umetniško gibanje, poimenovano tudi kot secesija, jugendstil, liberty, nova umetnost, je bilo tako na vsebinski kot formalni ravni izjemno raznorodno, v različnih obdobjih svojega ustvarjanja so mu pripadali nekateri največji umetniki dvajsetega stoletja, zato ima le malo skupnih potez. Za obdobje, ki je z nenavadno strastjo in osupljivo domišljijo v panteonu historicizma iskalo vrata v moderni svet in je svoj vrhunec doživelo v devetdesetih let devetnajstega stoletja, potem pa za skoraj šestdeset let utonilo v pozabo, je značilna predvsem velika zagledanost v umišljeno, očem nevidno stvarnost, ki jo obvladujejo pravila¹ v funkciji Lepote, h katerim se umetnik vedno znova vrača, ko so obveznosti vsakdanjega sveta pretežke. Tudi nekaj ničejanskega in platonističnega duha je bilo v teh stremenjih mladih avtorjev, ki so se razočarani nad materializmom v takratni družbi in zatohlim akademizmom sočasne umetnosti, znova obrnili k idealom gotike in zgodnje renesanse, v svet duhovnosti in domišljije.

Kljub določenemu odporu v javnosti, v prvi vrsti zaradi popularizacije slikarstva skozi reproduktivne tehnike, vključevanja novega stila v skoraj vse pore vsakdanjega življenja in uporabe dosežkov industrijske revolucije, so imeli vodilni protagonisti art nouveauja v svojem času več sreče v prisvajanju kulturnega prostora kot le nekaj starejši impresionisti, saj so pričeli posegati v popularno kulturo, hkrati pa sta jih izrazit individualizem in predanost domišljiji povezovala s slikarstvom simbolizma.

Zanj je bilo značilno sopotništvo umetniško in osebnostno močnih avtorjev s področja literature, glasbe in gledališča, po svoje pa mu je bil naklonjen tudi čas. Po obdobju racionalizma in pozitivizma je družba spet občutila potrebo po duhovnem, nadnaravnem, po ekstazi in bogovih, po davnih mitih in magiji.

V findesièclovskem Parizu, ki je bil središče vrvenja različnih idej, ekstravagantnih družabnostih, izdajanja novih in novih manifestov, bohemske dekadence, odkrivanja podob florentinskega neoplatonizma, prerafaelitov in romantikov, se je leta 1887 znašel češki slikar in grafik Alfons Mucha. S plakati za gledališke predstave z glavno zvezdo Sarah Bernhardt, eno od znamenitih muz art nouveauja, je v trenutku povzročil pravo senzacijo in postal eden od soustvarjalcev novega sloga, v začetku imenovanega celo Muchov stil.

Igralka je bila nad njim tako navdušena, da je zanjo še leta kasneje ustvarjal plakate, med drugim za Medejo, Damo s kamelijami, Gismondo, scenografijo in celo kostume, ob tem pa se uspešno loteval naslovnic knjig in revij, ilustracij, reklamnih sporočil, različnih plakatov, predlog za uporabne predmete in seveda portretov. Bil je mojster litografije in risbe, njegov motivni svet pa so naselili predvsem nadzemsko lepi ženski liki in narava v svoji neokrnjeni, skoraj rajski podobi.

Kot večina pripadnikov gibanja, ki je prezirala materialistični svet in sledila Wildovi Modri ptici², ki prepeva o čudovitih in nemogočih stvareh, ki se nikoli ne bodo zgodile, ki jih ni, a bi morale biti, se je tudi Mucha ogibal upodabljanja akta in nevarnosti, da zaide v poudarjanje vulgarne čutnosti in naturalizma. Njegove ženske, ki so postale simbol art nouveauja in zaradi brezčasnega šarma še danes očarajo generacije mladih, so vilinsko mile, ovite v lahna oblačila, ki jih guba veter in tako ustvarja igrive domišljijske draperije, ali pa so odete v oprave starodavnih svečenic in boginj, njihove dolge razpuščene ali v umetelne frizure spete lase pa oblikuje nemirna secesijska linija, suverena v potezi, a vendar filigransko lahkotna in prefinjena.

Čeprav so vsi poznali gotske lepotice, usodne ženske prerafaelitov, Botticellijeve antične junakinje pa naravnost oboževali, so te umetnike navdihovale resnične ženske. Bile so njihove sopotnice, ljubimke, prijateljice, večinoma izobražene ekstravagantne dame iz visoke družbe, ki so odigrale vlogo nesmrtnih muz.

V Muchovem svetu, v katerem najdejo svoje mesto tudi portreti, postanejo prispodobe in alegorije, posebej izvirne v povezavi z naravo, ki je druga priljubljena tema sloga art novueau. Stilizirani cvetovi, med katerimi je posebej priljubljena perunika, imenovana kar cvet modernega sloga – pogosto jo najdemo tudi na plakatih Alfonsa Muche ‒, so odraz velikega zanimanja za botaniko.

Fin de siècle je v panteonu svojih idealističnih predstav ustvaril tudi pravo govorico cvetja, ki skozi simbolne pomene posameznih rož pojasnjuje pogosto enigmatske, skrivnostne, sanjske podobe in celo ezoterične privide. Ti prizori se navezujejo na hortus conclusus, iz srednjeveške tradicije izvirajoč ikonografski motiv zaprtega vrta v katerem so, odmaknjeni od »umazanega« zunanjega sveta bivali Marija z Jezusom otrokom ali svetniki, redkeje posvetna devica s samorogom. V našem primeru so sanjavi pejsaži, ki jih enkrat barva pomlad, drugič prikriva sneg ali pa jih v vznemirljiv somrak potaplja bližina noči, prispodoba nedosegljivega sveta, ki ga ni, pa bi moral biti, edina domovina idealistov in vsaj začasno pribežališče vseh tistih, ki jih je bizarnost življenja zlomila.

Alfons Mucha je zagotovo najbolj znan in prepoznaven po svojih plakatih, ki jih je ustvarjal s pomočjo grafične tehnike litografije, manj po portretih, šele v zadnjem obdobju pa tudi po monumentalnih slikah z zgodovinsko in mitsko tematiko. Slovanska epopeja, serija dvajsetih podob velikega formata, ki govori o zgodovini češkega naroda in Slovanov, je danes shranjena v Moravskem Krumlovu in je njegovo življenjsko delo, zanjo je porabil vrsto let, o njej je sanjal že od mladih dni. Na prvi pogled tako drugačen svet pripovedi, v kateri se prepletajo miti in zgodovinska dejstva vendarle sijajno dopolnjuje raznolik, novim tehnikam in vsebinam naklonjen avtorski opus.

Če je vračanje v lastno preteklost in iskanje narodne identitete v umetnosti fin de siècla komaj opazno pri narodih, ki so od nekdaj določali širše obvezujoča slogovna gibanja po vsej Evropi, je genius loci posebej pomemben segment v razumevanju likovne umetnosti ob koncu devetnajstega stoletja pri slovanskih narodih. Zavedanje o lastni, tisočletja stari zgodovini in posebni, lokalno obarvani kulturi, ki zmore obstajati tudi brez nekritičnega prevzemanja vseh romanskih in germanskih vzorov, je bilo v tesni povezanosti s prizadevanji za vzpostavitev nacionalnih držav slovanskih narodov in ga je z neprikritim ponosom poudarjala tudi umetnost.

Motivi iz bogate zapuščine ljudske ustvarjalnosti so pomemben element secesije, ki je tendence te nove umetnosti združevala na področju Avstro-Ogrske. Slovanska epopeja je nedvomno pomembna za razumevanje izvirnosti in posebnosti Muchovega prispevka k razvoju art nouveauja v mednarodnem prostoru, kjer v modernih, z reproduktivno tehniko ustvarjenih delih, kljub bližini francoskih in belgijskih simbolistov, vselej ohranja vsaj daljne reminiscence na domovino.

Prezreti ne moremo niti njegovega občudovanja in spoštovanje češke ženske, saj je v alegoričnih upodobitvah na znamenitih plakatih uspel uveljaviti poseben tip slovanske lepotice. V tem pojmovanju findesièclovske umetnosti bi se morali prepoznati tudi Slovenci, ki smo se predvsem po zaslugi sijajnih ilustratorjev lahko umestili v raznovrstno, a v osnovi prelomno gibanje ob koncu devetnajstega stoletja, ki je ob impresionizmu ustvarilo pomemben most med historicizmom minulega stoletja in modernizmom prihodnjega.

Razstava Alfonsa Muche iz zbirke dr. Zdeněka Třímala je odlična priložnost, da obudimo spomin na zapuščino naših vesnanov, še posebej zato, ker letos mineva natanko sto let od izida prvih slovenskih pravljic s sijajnimi ilustracijami Gvidona Birolle. Pa tudi na nekdanjo povezavo s praško akademijo, kamor so še pred Zagrebom hodili študirat slovenski likovni umetniki in skozi njeno svetovljansko usmerjenost spoznavali umetniška gibanja pomembnih evropskih središč, zlasti Pariza. Za mnoge umetnostne zgodovinarje je bila umetnost fin de siècla najbolj zaničevana in prezrta v vsej zgodovini zahodnoevropske umetnosti. Njeno resnično vrednost so potrdila šele šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so predvsem študijske razstave francoskih simbolistov in belgijskih imaginarnih slikarjev navdušile najmlajšo generacijo.

V dediščini protagonistov zadnjega velikega slogovnega gibanja v Evropi, med katere sodi tudi Alfons Mucha, so mnogo mlajši kolegi poleg izvirne uporabe tehnologije in modernih formalnih rešitev opazili tudi brezčasen svet brezmejne domišljije, v katerem so hitro našli navdihe za umetnost svojega časa, predvsem v stripu in psihadeličnih vsebinah pop kulture.

Sopotnik francoskih simbolistov, pesnik, umetnostni kritik in slikar Albert Aurier je nekoč zapisal: »Devetnajsto stoletje, ki je v svojem otročjem navdušenju hvalilo popolno premoč znanstvene dedukcije z izjavo, da vse skrivnosti izginejo pred mikroskopom ali skalpelom, očitno počasi spoznava nesmiselnost takšne samozavesti. Človek je namreč še vedno obdan z istimi skrivnostmi, istimi nevarnimi, nejasnimi neznankami, ki so vse mračnejše in vse bolj preteče, odkar se je uveljavila moda, da se jih zanemarja.« ³

1 – Philippe Jullian, The Symbolists, Phaidon, London 1973. 2 – Idem. 3 – Idem.

Judita Krivec Dragan, umetnostna zgodovinarka


TISKOVNA KONFERENCA

foto_tiskovna_mucha_02 foto_tiskovna_mucha_05 foto_tiskovna_mucha_07 foto_tiskovna_mucha_08


FOTOGRAFIJE: OTVORITEV RAZSTAVE

mucha_otv_Mediaspeed6453 mucha_otv_Mediaspeed6455 mucha_otv_Mediaspeed6553 mucha_otv_Mediaspeed6559 mucha_otv_Mediaspeed6561 mucha_otv_Mediaspeed6590 mucha_otv_Mediaspeed6614


FOTOGRAFIJE: POSTAVITEV RAZSTAVE

mucha_razstava_01 mucha_razstava_02 mucha_razstava_03 mucha_razstava_04 mucha_razstava_05 mucha_razstava_06 mucha_razstava_07


IZBRANA DELA ALFONSA MUCHE

Alfons Mucha, portret (1898) • Alfons Mucha portréja (1898) • The portrait of Alfons Mucha (1898) Alfons Mucha: Y.W.C.A. (1922), 84 x 55 cm Alfons Mucha: LEstampe Moderne - Salome (1897), 54 x 41 cm Alfons Mucha: Cocorico (1902), 30 x 23 cm Alfons Mucha: Job (1896), 55 x 42 cm Alfons Mucha: Gismonda (1894), 216 x 75cm Alfons Mucha: Eliska (1932), 121x 81 cm Alfons Mucha: Pevecke sdruzeni (1911) 108 x 80 cm