Datum objave: 11. 05. 2017 | Kategorija prispevka: NOVICE, PRETEKLE

LIKOVNA RAZSTAVA: Salvador Dalí – Recettes d’immortalité

V A B I L O

Spoštovani ljubitelji umetnosti!

Galerija-Muzej Lendava in Občina Lendava
vljudno vabita Vas in Vaše prijatelje na otvoritev razstave

Salvador Dalí
Recepti za nesmrtnost,

ki bo v četrtek, 18. maja 2017, ob 19. uri
na lendavskem gradu.

Pozdravni nagovor bo imela Beata Lazar,
direktorica Galerije-Muzeja Lendava.

Ob odprtju razstave bosta spregovorila
mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava in
umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki.

Razstavo bo odprl Tone Peršak,
minister za kulturo Republike Slovenije.


Razstava bo na ogled do 31. oktobra 2017.


 

Salvador Dalí: Recettes d’immortalité
Iz umetniške zbirke Richarda H. Mayerja

Salvador Dalí
Recepti za nesmrtnost

Galerija-Muzej Lendava vabi na ogled več kot stotih grafik in risb ter dveh tapiserij katalonskega umetnika Salvadorja Dalíja (1904–1989), ki jih je za razstavo v lendavskem gradu posodil zasebni zbiralec Richard H. Mayer iz Nemčije. Salvadorja Dalíja označujemo za vodilnega predstavnika nadrealizma, ki si je slavo krojil z izjemnimi umetninami pa tudi s provokativnim življenjskim slogom.

Dalíjev opus zajema obdobje skoraj celotnega 20. stoletja, saj je začel ustvarjati že kot otrok, njegova naravnost eksplozivna ustvarjalna moč pa ni usahnila vse do smrti. Živel je v soju žarometov, ustvarjal v osami ribiške vasice Port Lligat v Cadaquésu ter hrepenel po telesni in duhovni večnosti.

Organizatorja razstave sta: Galerija-Muzej Lendava in Kontakt Verlag, Neufahrn bei Freising.


GRAFIKA VABILA


POKROVITELJI RAZSTAVE

Razstavo so omogočili:

  • Ministrstvo za kulturo RS
  • Občina Lendava/Lendva Község
  • Galerija-Muzej Lendava/Lendvai Galéria és Múzeum
  • Kontakt Verlag, Neufahrn bei Freising
  • Aus der Sammlung Richard H. Mayer, Bamberg in Zusammenarbeit mit den Kunstgalerien Böttingerhaus, D-96030 Bamberg

Sponzorja:

  • Pomgrad
  • Varis

Medijski pokrovitelji:

  • Hidak-Mostovi
  • MMR
  • Népújság
  • Vestnik
  • Radio Center
  • Radio Murski val

O RAZSTAVI

Salvador Dalí (1904–1989)
Recepti za nesmrtnost

Salvador Dalí (portret)

Ustvarjalna leta Salvadorja Dalíja, enega vodilnih evropskih nadrealistov, zajemajo skoraj tri četrtine 20. stoletja. Slikarstvo je študiral v Madridu (1922–1926), vendar študija ni končal zaradi sporov s profesorji. Mnogo bolj kot v tradicijo naravnan program na madridski akademiji ga je oblikovala Residencia de Estudiantes, široko odprta, liberalna in multidisciplinarna študentska organizacija, znotraj katere se je razvila španska moderna umetnost. Tudi García Lorca (1898–1936) in Luis Buñuel (1900–1983), s katerima je prijateljeval, sta se gibala v teh krogih. Dalí je že med bivanjem v Madridu pokazal široko razgledanost in svoje prve korake v moderno slikarstvo spremljal s teoretskimi razmisleki, ki jih je objavljal v španskih in kasneje tudi pariških umetnostnih revijah. Leta 1927 je bil prvič v Parizu, kjer se je srečal s Picassom (1881–1973), poglabljal pa se je tudi v spise Sigmunda Freuda (1856–1939), ki so ga močno zaznamovali. Svoj ustvarjalni pristop, oprt na psihoanalizo, je poimenoval »kritična paranoja« in ga opisal kot »… spontano metodo razumnega spoznanja, ki temelji na kritično-interpretativni asociaciji deliričnega fenomena.« Želel si je, da bi gledalca med opazovanjem slik obvladalo podobno delirijsko stanje, kot je med ustvarjalnim procesom prežemalo njega samega. Pritegnil je pozornost pariških nadrealistov in leta 1929 že razstavljal z njimi. Po nekaj letih so se razšli, čemur je botroval tudi Dalíjev svojevrsten življenjski slog. Za osebno promocijo je znal dobro poskrbeti, časniki so sledili njegovim ekscesnim nastopom v javnosti, veliko je potoval in se gibal v mondenih krogih med največjimi bogataši, svoja dela pa prodajal za vrtoglave vsote. Dalí ni bil le slikar, bil je tudi oblikovalec, delal je za modno industrijo in znal je poseči v svet potrošništva. Njegovo politično prepričanje ni bilo v skladu s prevladujočim razpoloženjem v sočasnih umetniških srenjah, zagovarjal je namreč Francovo diktaturo, kar je škodilo njegovemu ugledu.

Od leta 1929 je živel z Galo (1894–1982), dotlej soprogo pesnika Paula Éluarda. Bil ji je povsem predan in Galina podoba obvladuje številna Dalíjeva dela. Kadar nista potovala, sta bivala v osami v majhni ribiški vasici Port Lligat v Kataloniji, kjer je Dalí ustvarjal z neverjetno disciplino in v brezhibnem obvladovanju métierja. Bil je izjemen poznavalec starejšega slikarstva in pronicljiv preučevalec zahtevnih likovnih postopkov, kakršne so zasnovali stari mojstri. Izoblikoval je zapleteno ikonografijo, ki je v zgodnejšem obdobju temeljila na preučevanju Freudove psihoanalize, a je bila vezana na njegove lastne travme.

Kasneje se je živo zanimal za odkritja s področja naravoslovnih znanosti in za misticizem preteklih stoletij hkrati, kar se je odrazilo v njegovem slikarstvu. Ustvaril je izjemno obsežen opus, ki kljub številnim monografijam, razstavam in razpravam še vedno ni v celoti pregledan in dokončno ovrednoten. Med zbiralci umetnin so Dalíjeva dela visoko cenjena; v zbirki Richarda H. Mayerja v Bambergu je ohranjenih izjemno število njegovih del na papirju, zlasti iz obdobja po drugi vojni.

Poznavalci v Dalíjevem opusu izpostavljajo trideseta leta 20. stoletja, ko je pripadal pariškemu krogu nadrealistov. Posebej plodno je bilo leto 1934, ko je imel kar šest samostojnih razstav, po dve v New Yorku in  Parizu, po eno pa v Barceloni in Londonu. Leta 1934 je nastalo več ključnih Dalíjevih del, med njimi je tudi serija heliogravur s suho iglo na temo slovitih Maldororjevih spevov, ki so jih pri založbi Skira uporabili kot ilustracije k besedilu grofa Lautréamonta (1846–1870). Lautréamont je bil s svojimi fantastičnimi vizijami pomemben vzornik nadrealističnega gibanja in Luis Buñuel in Dalí sta se mu poklonila s filmom Zlati časi (1930). Dalí ni dosledno sledil nenavadnim situacijam v Lautréamontovi pesnitvi, pač pa se je osredotočil na motive, ki jih je sočasno razvijal tudi v slikarstvu, vključno z lastno interpretacijo znamenite slike Večerna molitev francoskega realističnega slikarja Françoisa Milleta (1857–1859). Razložil jo je na osnovi Freudove teorije in v podobi otožnega kmeta prepoznal Ojdipov kompleks. Razstava na lendavskem gradu obiskovalce seznanja tudi s tem plodnim Dalíjevim obdobjem, sicer pa glavnina eksponatov datira v čas po drugi svetovni vojni.

Katedrala palcev
1947, perorisba, 15,8 x 20,8 cm

Leta 1940 sta Gala in Salvador Dalí pobegnila iz Francije v Združene države in tam ostala osem let. Tudi  v eksilu je bil nadvse dejaven, dobival je veliko naročil in delal je na različnih področjih. Med drugim so ga angažirali kot ilustratorja pri založbi Doubleday v New Yorku. Eseji Michela de Mantaigna so ga je vznemirjal že dolgo. Spise francoskega renesančnega misleca je opremil s 37 ilustracijami, med katerimi najdemo tudi podobe palca. Že leta 1929 je v reviji L’amic de les arts objavil esej z naslovom Osvoboditev palca, v katerem se je ukvarjal s simboliko palca in motivom operutničenega falusa, ki so ga v priprošnji za plodnost častili v antiki. V Mayerjevi zbirki hranijo risbo s tušem, naslovljeno Katedrala palcev, datirano v leto 1947. Šest velikih palcev, ki mečejo dolge in močne sence, je razpostavljenih v široko odprtem prostoru, prizor pa dopolnjujejo figure, ki sprožajo roke z dvignjenimi palci. V drugi polovici štiridesetih let je Dalí zavzel nov odnos do slikarstva in ga predstavil v besedilu z naslovom Petdeset magičnih skrivnosti (1948). Skrivnosti so bolj kot ne pravila tehnične narave, ki spominjajo na razmišljanja renesančnih mojstrov. Dalí je z velikim občudovanjem študiral stare spise in v teh letih tudi sam zastavil slikanje na način, ki so ga nekateri poimenovali novi klasicizem, hkrati pa se razglasil za bivšega nadrealista. Vrhunec tega obdobja je slika z naslovom Leda Atomica (1949), na kateri je upodobil golo Galo z labodom in drugimi predmeti, kako lebdijo v prostoru. Zgledovanje po renesansi je očitno, prav tako precizna in poudarjena perspektiva, simetrija in sklici na antiko. Prepoznavna je tudi fascinacija nad dosežki atomske fizike. Eksplozija atomske bombe, ki je simbolično zaključila drugo svetovno vojno, ga je prepričala, da mora atom postati jedro njegovega prihodnjega razmišljanja.

Leta 1948 se je Dalí vrnil v Španijo in ostal tam do smrti  leta 1989. Javno je izrazil svoje prepričanje v antidemokracijo in absolutno monarhijo ter se poklonil generalu Francu, s čimer si je prislužil veliko zamer. Mnogi likovnimi kritiki so mu tudi zaradi političnih stališč odrekli umetniško in intelektualno avtoriteto. Leta 1951 je v Parizu objavil Mistični manifest, v katerem je pojasnil svoj obrat k neoklasicizmu in ponovno odkritje renesanse.

Kristus sv. Janeza od Križa
1951, perorisba, 20,5 x 14,5 cm

V pregledih Dalíjevega slikarstva so petdeseta leta običajno označena kot mistično-nuklearna faza. Zanimala sta ga askeza in mistika na način, na kakršen so ju gojili španski mistiki renesančne dobe. Študiral je pitagorejsko matematiko in spise frančiškana Luca Paciolija (1445–1514) in španskega arhitekta Juana de Herrera (1530–1597), hkrati pa so ga zanimala najnovejša odkritja atomske fizike, kvantne mehanike in logaritmične spirale, ki jih je uzrl npr. v nosorogovemu rogu. Dematerializacija in breztežnost sta bila pojava, ki ju je povezal s skrivnostmi nebeškega. Prevzela ga je izkušnja karmeličanskega meniha in mistika iz 16. stoletja, sv. Janeza od Križa, ki se mu je med molitvijo v samostanu v Avili prikazal Križani, svojo vizijo pa je nato narisal. Leta 1641 so risbo shranili v monštranco in prav ta risba je navdihnila Dalíja. Sv. Janez od Križa je Kristusa narisal v pogledu od zgoraj in nekoliko od strani, spodnji del križa pa je odrezal od kompozicije, zato dobimo občutek, da Križani lebdi v zraku. Tudi Dalí je svojega Križanega upodobil v pogledu od zgoraj, vendar ga je centraliziral. Križ, viden v celoti, lebdi na temnem ozadju neba, pod njim pa se v svetlobi poslednjih sončnih žarkov rdečijo oblaki in blešči bok čolna ob obali, ki jo prepoznamo kot zaliv Port Lligat, kjer sta živela z Galo.  Za sliko, ki jo hranijo v Umetnostni galeriji v Glasgowu, je narejenih precej študij, posebej zanimiva pa je najstarejša med njimi, datirana z letnicama 1950 in 1951 in opremljena z zapisom. V njem Dalí pojasnjuje, da je imel leta 1950 »kozmične sanje«, v katerih se mu je risba sv. Janeza od Križa prikazala v barvah. Očitno se je o tem pogovarjal s patrom Brunom, pariškim karmeličanom, in sanjsko vizijo Kristusa narisal kot majhen krog v navzdol obrnjenem trikotniku, kar je tudi kompozicijska zasnova velike slike. Tudi na jedkanici iz Mayerjeve zbirke, na kateri je predstavljen Kristus na križu, lebdečem v pokrajini, so z žarki, ki se z levega roba lista širijo proti podobi Križanega, v trikotnik povezane točke na Kristusovem telesu, ki so jih prebili z žeblji.

S takšno podobo lebdečega Kristusa je Dalí opremil svoj Mistični manifest, obstaja pa tudi verzija brez križa in krajine. Lebdečega Križanega je Dali vkomponiral še v druga mlajša slikarska dela, med drugim je tudi v središču velike kompozicije Assumpta corpuscularia lapislazulina (1952), ki predstavlja Marijino vnebovzetje. Marija ima obraz in telo Gale, na njenem prosojnem in razpotegnjenem telesu pa se nad oltarjem ponovi Kristus sv. Janeza od Križa, vendar tokrat brez križa.

Dalí je v spominih zapisal, da je bil njegov največji učitelj Don Juan Núñez Fernández  (1877–1963), ki je bil odličen v jedkanici in je Dalíja že pri dvanajstih letih uvedel v tančine svetlo-temnega principa in v skrivnosti Rembrandtovih grafičnih listov. Ko je moral Dalí zapustiti akademijo v Madridu in se je vrnil v domači Figueras, mu je oče kupil tiskarski stroj. Dalí je najraje delal v suhi igli, s katero je pogosto nadgrajeval jedkanice, sicer pa je veliko eksperimentiral. Litografija, ki se mu je v tehnološkem smislu zdela nezanimiva in brez prave moči, se je izkazala prikladna za njegove poskuse. Na kamnito matrico je »streljal« (oz. so streljali njegovi pomočniki) z litografskimi tuši, s čimer je dosegal tašistične efekte. Nenavadna tehnika je dobila ime buletizem, po francoski besedi boule, ki pomeni krogla. Kroglo, nekakšno bombo, so napolnili s tuši ali različnimi drugimi predmeti in ko se je ob stiku z matrico razletela, je na njej pustila sledi.

Madonne
(DON QUICHOTTE DE LA MANCHE)

1957 Paris, barvna litografij, 64,5 x 41 cm

Kot bibliofil je v hiši v Port Lligatu hranil veliko knjig. Njegovi življenjepisci poročajo, da je vanje med branjem pisal beležke in podčrtoval zanimivosti. Nekaj knjig je napisal tudi sam; v nekaterih je opisal svoje življenje, v drugih je pojasnjeval svoj umetniški credo. Bil pa je tudi cenjen ilustrator. Za ilustracije je včasih izdelal akvarele, ki so jih nato graverji prenesli na matrice, večkrat pa jih je tudi sam vrezal v matrice. Tehniko buletizma je prvič uporabil, ko je pripravljal ilustracije za Don Kihota (1957). Založnik je vztrajal pri litografiji, zato je začel eksperimentirati. V kamnite plošče je streljal iz stare puške, svinčene krogle pa napolnil z litografskim črnilom. Poškodbe na plošči je opisal kot »božje madeže, nekakšne angelske peruti, zgrajene iz zraka in dinamične moči«. Naključne poškodbe plošč je izkoristil kot kompozicijska izhodišča, motivno je zajemal iz svojega znanega repertoarja, se navdihoval pri renesančnih mojstrih, hkrati pa vpletel sodobne teme, ki so ga takrat vznemirjale. Tako med listi najdemo tudi podobo nuklearnega mlina na veter, kjer se nad figuro srednjeveškega viteza grozeče dviga antropomorfiziran oblak atomske eksplozije. V liste pa so odtisnjene tudi sledi prastarih živali  (polžjih hišic, amonitov); Dalí je namreč zahteval plošče iz apnenca z veliko vsebnostjo fosilov, ki jih pridobivajo v bavarskem Solnhofnu.

All in the Golden Afternoon
(Alica v čudežni deželi)
1969 New York, jedkanica, 43 x 58 cm

Od srede šestdesetih let si je Dalí motive vse pogosteje izposojal pri drugih avtorjih. Tako je v dogovoru z  založnikom Pierrom Argilletom predelal Picassovo Tavromahijo iz leta 1957, pri čemer ga je navdihovala tudi Goyeva serija jedkanic z enako tematiko. Akvarele za serijo Nadrealistična Tavromahija (1966/67) je predal grafičnim mojstrom, da so jih natisnili v tehniki heliogravure. Goya in Picasso sta izhajala iz fascinacije nad ritualnim zakolom bika in dogajanjem v areni, Dalí pa je vsebino posodobil; v posameznih listih prepoznavamo detajle iz njegovih drugih kompozicij, list z naslovom Televizija (prizor je ujet v okvir televizijskega ekrana) pa zajema iz poparta. Podobno je pripravil predloge za Alico v čudežni deželi Lewisa Carrolla, ki so bile odtisnjene kot barvne heliogravure (1968/69). V Mayerjevi zbirki sta poleg grafične serije ohranjeni tudi dve predlogi v tehniki gvaša. Domišljijsko bogat svet znamenite zgodbe je ustrezal Dalíjevemu smislu za nadrealno. Deklica, ki vihti kolebnico, je prepoznaven lik Alice, kot rdeča nit celote pa delujejo tudi realistično zvesti metulji in hrošči. Živopisan značaj serije kaže povezati z Dalíjevim zanimanjem za sočasno hipijevsko gibanje. Kompozicije narativno sledijo literarni predlogi, a na njih se soočamo tudi z značilnimi Dalíjevimi motivi, npr. z mehkimi urami. Podobno barvito je zastavljena serija barvnih litografij na temo Carmen. Slikar je sledil prizorom iz znamenite opere Georgea Bizeta tako, kot so se odvijali na odru, vmes pa je nanizal nekaj portretov glavnih junakov.

LE PIANO SOUS LA NEIGE (TAUROMACHIE SURRÉALISTE)
(Nadrealistična Tavromahija)
1967 Paris, suha igla in akvatinta, 51 x 66 cm

DIX RECETTES D’IMMORTALITÉ
Deset receptov za nesmrtnost
1973 Paris, kovček iz pleksi stekla, 65 x 56 x 10 cm

Prav posebno mesto v poznem opusu Salvadorja Dalíja in tudi na razstavi v lendavskem gradu pritiče knjigi-objektu, ki jo je slikar naslovil Deset receptov za nesmrtnost (1973). V kovčku iz pleksi stekla, z ročajem v obliki telefona in s ključavnicama v obliki jajc na oko, je shranjenih več grafičnih listov (pretežno gre za suhe igle), deloma v obliki zgibank. Dalí je pri oblikovanju knjige-objekta upošteval stereoskopsko tehniko, ki jo je odkrival ob preučevanju del holandskega slikarja Gerrita Doua (1613–1675). Ugotovil je, da se v človeških možganih dve dve skoraj, ne pa povsem enaki ploskoviti sliki, ki upodabljata isti motiv v nekoliko spremenjenih zornih kotih, združita v eno podobo z izrazitim trodimenzionalnim prostorskim učinkom. Nad ugotovitvijo je bil navdušen in v sedemdesetih letih ga je binakularna metoda zelo zaposlovala. Povezoval jo je z največjimi fizikalnimi odkritji in v njej odkrival božje zakonitosti, čisto energijo in vir nesmrtnosti. Deset receptov za nesmrtnost temelji na znanstvenih spoznanjih, ki so tako ali drugače povezana s človekovo večno težnjo po neumrljivosti, zaradi česar je bil v stikih s številnimi strokovnjaki. Vprašanje smrti ga je mučilo tudi na osebni ravni in med upodobitvami z raznolikimi motivi, oprtimi na starejšo umetnost, sakralno simboliko in na znan dalíjevski nadrealistični repertoar, je tudi trodelna zgibanka s pomenljivim naslovom Stereoskopska nesmrtnost monarhije (tudi Nesmrtna monarhija), ki jo lahko povežemo z Dalíjevim prepričanjem o edini pravi politični ureditvi.

MOSES (MOĪSE ET LE MONOTHÉISME)
(Mojzes in monoteizem)
1974 Paris/Nice, lesorez, 65,5 x 49,7 cm

V kovčku, vendar usnjenem, so shranjeni tudi grafični listi (jedkanice preko barvnih litografij, tiskane na živalsko kožo), naslovljeni Mojzes in monoteizem (1974). Kovček krasi posrebren relief Mojzesa po Michelangelu. Grafikam je priložena Freudova razprava Mož Mojzes in monoteistična religija (1939). Izbira vsebine temelji na Dalíjevem vsesplošnem zanimanju za Freuda, a tudi na njegovem specifičnem odnosu do avtoritativnega očeta, ki je imel navado vrteti med prsti šop las, da se je ustvarila spirala, ki je štrlela nad očetovo pričesko podobno kot Mojzesov rog.

Razstavo kronološko zaključuje akvarel z upodobitvijo dveh mehkih ur (1978). Žepne ure, ki se upogibajo in raztegujejo kot nekakšni mlahavi jeziki, so verjetno najbolj prepoznaven motiv iz obsežnega nabora nenavadnih predmetov na Dalíjevih slikah. Prvič jih je upodobil leta 1931 na sliki Vztrajnost spomina (zdaj v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku). Običajno jih interpretiramo tako, da simbolizirajo relativnost prostora in časa, čeprav je slikar sam povedal, da ga je navdihnil košček sira, ki se je zmehčal v pretoplem ozračju. Mehke ure pogosto nastopajo kot nasprotje elementu trdega, saj so Dalíja privlačile dvojice v kontrapunktnem razmerju.

Salvador Dalí je eden najbolj znanih umetnikov 20. stoletja, zelo svojstven in tudi kontroverzen. Ni se podrejal utečenim tokovom in njegovo delo je bilo deležno različnih ocen. Zavračali so ga nekateri eminentni kritiki, med njimi Clement Greenberg (1909–1994), imel pa je tudi veliko občudovalcev in sledilcev. Preučevanje njegovega opusa iz večje časovne distance pridobiva raziskovalno objektivnost in lahko si obetamo nova dognanja, ki nam bodo približala zapleteno ustvarjalno slo nenavadnega slikarja iz Katalonije. Z nadrealizmom so se že pred drugo vojno seznanili tudi slovenski ustvarjalci. Stane Kregar (1905–1973) ga je spoznal med študijem v Pragi s pomočjo revijalnih objav in ob delih čeških nadrealistov, v Parizu pa je lahko v letih 1937 in 1938 neposredno preučeval Dalíjeva dela iz obdobja paranoično-kritične metode. Tomaž Brejc ugotavlja, da Kregar ni sprejel Dalíjevega radikalnega pristopa. Zapisal je še, da ga je katalonski slikar navdihoval s posameznostmi, ki si jih je sposodil in prenesel v lastne kompozicije ter izoblikoval svojo varianto nadrealizma, označeno z »religiozno-ruralno slovensko mizansceno tridesetih let«. V zapuščini ptujskega slikarja Albina Lugariča (1927–2014) pa se je ohranila lavirana risba s hudomušno podobo slavnega Katalonca, ki ga nadležna muha obmetava z jajci.

dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka


IZBOR DEL

Pujs in poper / Malac borssal / Schwein und Pfeffer / Pig and Pepper Gosenica / Hernyó / Raupe / Caterpillar CARMEN CARMEN CARMEN CARMEN LE RÉVE DE MOĪSE (MOĪSE ET LE MONOTHÉISME) CARMEN CARMEN Attaque sur le moulin a vent (DON QUICHOTTE DE LA MANCHE) IMMORTALITÉ DE CASTOR ET POLLUX (DIX RECETTES D'IMMORTALITÉ) LA SYSTÉME CAGA Y MENÍA (DIX RECETTES D'IMMORTALITÉ) Mad Tea Party 16 (LE TRICORNE) 12 (LE TRICORNE) S.N.C.F


PUBLIKACIJA

Tiskano različico publikacije lahko kupite pri blagajni na lendavskem gradu.


FOTOGALERIJA: Otvoritev razstave

20170518_dali_otvoritev_GEO_2775 20170518_dali_otvoritev_GEO_2780 20170518_dali_otvoritev_GEO_2787 20170518_dali_otvoritev_GEO_2792 20170518_dali_otvoritev_GEO_2835 20170518_dali_otvoritev_GEO_2838 20170518_dali_otvoritev_GEO_2840 20170518_dali_otvoritev_GEO_2842 20170518_dali_otvoritev_GEO_2846 20170518_dali_otvoritev_GEO_2855 20170518_dali_otvoritev_GEO_2857 20170518_dali_otvoritev_GEO_2858 20170518_dali_otvoritev_GEO_2870 20170518_dali_otvoritev_GEO_2882 20170518_dali_otvoritev_GEO_2888 20170518_dali_otvoritev_GEO_2891 20170518_dali_otvoritev_GEO_2915

Foto: Tomaž Galič