Osem sodobnih hrvaških umetnikov
Otvoritev razstave: 23. septembra 2011, ob 13. uri.
Razstava bo na ogled do 13. novembra 2011.
VABILO
Galerija-Muzej Lendava Vas vljudno vabi na otvoritev likovne razstave z naslovom
OSEM SODOBNIH HRVAŠKIH UMETNIKOV,
ki bo v petek, 23. septembra 2011, ob 13. uri na lendavskem gradu.
Po uvodnem nagovoru direktorja Galerije-Muzeja Lendava, Franca Geriča, bo razstavo
strokovno predstavil likovni kritik in avtor razstave, Milan Bešlić.
Razstavo bosta odprla župan Međimurske županije, Ivan Perhoč
in župan Občine Lendava, mag. Anton Balažek.
Razstavljajo: Petar Barišić, Peruško Bogdanić, Kažimir Hraste, Kuzma Kovačić, Vatroslav Kuliš, Željko Lapuh, Igor Rončević, Antun Boris Švaljek.
Glasbeni program: Hrvatsko kulturno društvo Pomurje, Lendava.
Razstava bo na ogled do 13. novembra 2011.
O razstavi
OSEM SODOBNIH HRVAŠKIH UMETNIKOV
Ena glavnih značilnosti sodobne umetnosti je njena odprtost do novih medijev in to še kako znano dejstvo se kaže v številnih inačicah, v impresivnih oblikah in intenziteti izražanja, tako da ob tej priložnosti skušamo zgolj obuditi spomin nanjo z omenjenimi ugotovitvami, s katerimi je zaradi njenega velikanskega obsega ne moremo »pokriti«, pač pa jo lahko le predstavimo. To njeno karakteristiko so pogosto poudarjali v kritičnih pogledih in pregledih, v pomembnih esejih in študijah tudi kot gibalno energijo, s katero umetniki ustvarjajo lastni izraz v novih medijih. Iskanje novih medijev oziroma postopkov, gradiv in sredstev je moč prepoznati tudi kot novo umetniško prakso, ki je oblikovala njeno mnogovrstno strukturo z novimi ontičnimi in estetskim vrednotami ter enkratno svobodo izražanja. Prav ta svoboda je odredila moderno in zlasti sodobno umetnost s pluralnim diskurzom, v katerem tudi vidimo eno njenih temeljnih odlik, ki je prežela 20. stoletje, kot bo tudi to 21., kot se namreč to že kaže kot vedno bolj verjetno v njegovem drugem desetletju, v katero smo vstopili. To ustvarjalno svobodo omenjamo najbolj zaradi tega, ker prav ona govori v prid tezi, da je umetnost prežeta s svobodnjaškim duhom kot s svojo primarno bitjo. V tej medijski heterogenosti ona oblikuje tudi jezik umetnosti, ustvarjanje katerega ne sloni zgolj na enem estetskem konceptu in enem ustvarjalnem načelu, marveč na številnih in raznovrstnih poetikah, »definiranih« v avtorsko prepoznavnih značilnostih, ki so se profilirale in afirmirale na sodobni likovni sceni kot avtentični likovni izrazi in v novih medijih. Številne in različne izraze bi skorajda lahko imeli za fenomenologijo sodobne umetnosti v njenih različnih pojavnih oblikah: v generacijskih »valovih«, tematskih menah in slogovnih »strujah«, ali pa v delih avtorjev, zbranih v umetniških skupinah, ki so razgibale likovno sceno z novimi vrednotami. In seveda tudi v delih velikih umetniških osebnosti, ki so jo zaznamovale kot svoj delež in svoj čas, a tudi v drugih oblikah, spreminjajoč konfiguracijo estetskih vrednot in strukturo sodobne umetnosti. Zdi se dovolj, če samo spomnimo v slogu Mrkonjića na »mejaše«, da bi lahko med tako velikim številom umetnikov omenili vsaj tiste, katerih vloga je imela prelomen pomen za hrvaško umetnost druge polovice 20. stoletja: EXAT 51, Gorgona, Murtićevo »Doživetje Amerike«, razstava Stančić – Vaništa, »Nove tendencije«, »Biafra« in dr.
Tudi po 50-ih, 60-ih in deloma celo 70-ih letih se je ta praksa nadaljevala, čeprav se je v umetniški in družbeni večplastnosti drugače manifestirala prav v teh letih, ko se pojavi eden izjemno pomembnih rodov umetnikov, ki ga bomo zgolj »fragmentarno« predstavili s to razstavo.
O njih in seveda tudi o njihovih delih se je že govorilo in pisalo bodisi, ko so jih v kontekst postavili pisatelji in kritiki v monografskih knjigah ali na razstavah, na večjih tematskih in problemskih razstavah, bodisi v analitičnih pregledih tega obdobja, pri čemer so vedno poudarjali globoko slojevitost in močno prepletenost umetniškega in družbenega v kontekstu, v katerem so se tudi izoblikovali. To se zlasti nanaša na 7. i 8. desetletje, ko se tudi začne obdobje, v katerem ti umetniki ustvarjajo svoja prepoznavna dela in izgrajujejo specifičen odnos do tradicije, kot sodobne vrednote, vključene v živem jeziku umetnosti. Ta odnos temelji na dialektičnem načelu, kjer tradicija ni anahronistično zgodovinsko dejstvo z nedotakljivo avtoriteto kulturne dediščine, marveč je interaktivni dialog, kot ustvarjalni proces, s pomočjo katerega avtor sistematizira lastno stvaritev tudi na teh vrednotah. Vendar pa se v tako interpretirani tradiciji lahko prepozna še ena vrednota in sicer tista, ki funkcionira v mediju, s katerim se umetnik izraža: slika, skulptura, risba… in se prav tako izkaže za aktualnega tudi v tem času. Z njim natančno določi svojo pozicijo s tem, ko je sprejel staro, a ni zavrgel novega oziroma je »izbrisal« ravno to »delitev« kot formalistično, jo revitaliziral, ne da bi zanikal izkušnje sodobnih medijev kot novih oblik likovnega izražanja, ampak jih je kot vrednoto enako asimiliral v svojo ustvarjalnost. Nedvomno je tudi dejstvo, da je ta rod pozorno spremljal tudi dogajanja v sodobni umetnosti, še zlasti tista iz njihovega neposrednega okolja, ki so se – enostavno povedano – dogajala povsod okrog njih, v muzejih in galerijah na Hrvaškem ter v Evropi, v knjigah, katalogih in revijah, v tem mainstreamu, na katerem so gradili svetovni nazor in umetniška prepričanja.
Ta generacija je s povečanim zanimanjem za tradicijo in tradicionalne medije ustvarjala tudi lastni odnos do njih z drugačnim dojemanjem teh vrednot: s citiranjem stilskih obeležij velikih predhodnikov ali z neposrednim namigom na tematsko predlogo in distanciranjem od njene vsebine v zgodovinskih konotacijah, z asociativnim »tachem« problemske matrice, z ironičnim odklonom od »dogmatske« interpretacije tradicionalnih vrednot, z metaforičnim dotikom zgodovinskega konteksta, pa tudi drugače. Vendar, kakor koli so se spreminjali načini interpretacije, se ni spreminjalo ustvarjalno načelo, na katerem je tudi vzpostavljala lasten dialog s tradicijo. Te zrele dialoške oblike s prepoznavnimi avtorskimi podpisi je kritika prepoznala na hrvaški likovni sceni v 7. in 8., še posebej pa v 9. desetletju prejšnjega stoletja in jih označila kot vreden prispevek k sodobni umetnosti. Mnogi umetniki skorajda iste starosti s sprejetjem klasičnih likovnih medijev le-te niso sprejeli dogmatsko, še manj pa njihove tematsko »kanonizirane« vsebine, akademski postopek in metodologijo interpretacije, temveč predvsem kot možnost drugačnega izražanja z enakimi sredstvi in v enakem mediju, pri čemer so za svojo stvaritev odkrivali nove duhovne prostore v novih likovnih vrednotah. Treba je povedati, da se pri sprejemanju tradicionalnih vrednot niso sklicevali nanje kot na svoj program ter da graditev lastnega odnosa do tradicije niso promovirali kot ustvarjalni manifest. S sklicevanjem na tradicionalne vrednote so izražali obenem svoje stališče oziroma gradili drugačen pristop do njih, z distanciranjem od trendovskih estetik, zlasti tistih, ki so z agresivnim radikalizmom trgale povezave z dediščino. Vendar pa ostaja tudi dejstvo, ki na paradoksalen način priča o tem, da so posamezni umetniki, ki so se temu upirali, pri svojem delu ravno tako uporabljali te izkušnje.
V takem umetniškem in družbenem vzdušju je dozorela generacija umetnikov, ki jo bomo skušali s kontekstualnim pristopom predstaviti kot protagoniste novih poetik v 70-ih in 80-ih letih minulega stoletja. To izjemno pomembno in zapleteno obdobje smo »kadrirali« v enem segmentu in sicer tistem, v katerem je ta generacija tedaj mladih umetnikov začela bolj jasno artikulirati svojo individualnost v tem obdobju. Naš izbor nima namena s to razstavo izdvojiti umetniške osebnosti, zato da bi jih na ta način lahko »izvzeli« iz generacijskega konteksta in tako poudarili njihove avtorske posebnosti.
Prizadevamo se, da bi v nekem »povzetku« pokazali, da je tudi njihov prispevek združen pod skupnim imenovalcem v umetniško heterogenem, a družbeno nehvaležnem kontekstu, v katerega sodijo tudi ostali umetniki te generacije, ki so v teh desetletjih njegovi enaki deležniki, le da je njihov prispevek drugačen. Na tem impresivnem seznamu so enako pomembna dela, ki so jih podpisali ugledni umetniki: Dalibor Jelavić, Zlatan Vrkljan, Željko Kipke, Nina Ivančić, Duje Jurić, Damir Sokić, Matko Mijić, Ante Rašić, Dalibor Stošić… Mirko Zrinšćak, Zoltan Novak in drugi.
Toda, če si to – lahko bi rekli generacijsko celoto ogledamo v družbenem in umetniškem kontekstu, je potrebna natančna kritična analiza in širša teoretična ekspozicija, kar prestopa okvire naše teme in gabarite razstavnega prostora. O tej temi je treba govoriti v znatno obsežnejšem kontekstu in iz več različnih zornih kotov, da bi lahko to obdobje, v katerem se je izoblikoval novi rod umetnikov, bolje doumeli. Pokazalo se je, da je tak zgodovinski pregled vedno bolj potreben kot tudi teoretična interpretacija, ki bi to obdobje in dela umetnikov ovrednotila tudi iz današnje perspektive. Namreč, na ustvarjalni proces umetnikov niso vplivala izključno estetska dejstva, marveč tudi družbena in socialna ter na poseben način tudi politična. Prav slednja so v posameznih »fazah« tedanje totalitarne komunistične družbe oblikovala določena estetska »navodila«, v svojih politično »zrelih« fazah pa celo predpisovala »ustvarjalne kriterije« in s tem tudi »proizvajale« svoje »estetske« vrednote ter svoje »umetnike«. Za natančnejše problematiziranje tega obdobja bi veljalo, četudi z zaznamki, označiti tudi vpliv drugih medijev na izoblikovanje njihovega generacijskega svetovnega nazora in estetskega prepričanja: filma, književnosti, gledališča, revij ter vedno večjega vpliva elektronskih medijev, novih umetniških gibanj in smeri, tematskih in problemskih razstav, aktualnih teorij in dr.
V tej multimedijski strukturi sodobne umetnosti so še zlasti pomembno prispevali avtorji, ki so svoje delo zasnovali na tradicionalnih vrednotah in v klasičnih medijih, slikarstvu, kiparstvu, risbi… Svoje estetske vrednote so ustvarjali v nacionalnem kontekstu, na univerzalnih premisah, zato se nacionalna komponenta njihovega dela komajda dotakne. Ker je avtorski izraz eksplicitno likovni, je tudi njegovo primarno obeležje determinirano ravno s tem dejstvom in šele nato s »specifičnim vzdušjem« nacionalnega predznaka. S tem skušamo povedati, da so dela teh umetnikov sprejeta kot vrednota ne le v svojem nacionalnem kontekstu, ampak tudi v vsakem drugem, ker pomenijo v prvi vrsti likovno vrednoto, ki jo tako tudi dojemamo, zato je tudi ni potrebno »prevajati«. Kot takšna je v vsaki drugi nacionalni kulturi prepoznavna tudi kot »njihova«, t.j. tako sodobna kot univerzalna. Tudi naš izbor umetnikov je samo nek takšen »posnetek«, ki se prikazuje kot integralni del sodobne hrvaške umetnosti in gradnik heterogene evropske likovne scene.
Med temi umetniki je kritika likovno delo Antuna Borisa Švaljeka že sredi 70-ih let akceptirala na ravni likovnega pojava, ki je pritegnil pozornost s svojo nenavadno imaginacijo in nedvomno risarsko spretnostjo ter ga izpostavila, najprej na velikih nacionalnih in mednarodnih likovnih manifestacijah in razstavah, bienalih, trienalih…, nato še na skupinskih ter samostojnih razstavah.
Risar, slikar in kipar Švaljek je avtor, ki se neposredno navezuje na tradicijo in njene medije; več kot to: je eden najpomembnejših protagonistov teh vrednot v sodobni hrvaški umetnosti in neposredni nadaljevalec linije, ki so jo zarisali veliki hrvaški slikarji Krsto Hegedušić, Nives Kavurić-Kurtović in drugi. Pa tudi tistih, ki so v enaki meri nasledili baročno dediščino kot tudi nadrealistično ali pop-artistično poetiko z ustvarjanjem likovnega sveta enkratne imaginacije in zavidljive risarske in slikarske veščine.
Slikar Željko Lapuh je ob neki priložnosti za svoje delo povedal, da pripada »družini form«, pri čemer si je s to formulacijo prizadeval strnjeno okarakterizirati svojo ustvarjalnost in s tem natančno opredeliti neko njeno temeljno določnico. In prav v njej tudi prepoznamo dediča velike evropske slikarske tradicije, v katero so tudi hrvaški slikarji prispevali svoj pomemben delež, med katere spada tudi Željko Lapuh z nadaljevanjem svojega ustvarjanja v tej smeri. Ta izjemno vešči slikar je v minulih desetletjih s pomočjo nekaj zelo opaženih ciklusov potrdil svojo avtorsko prepoznavnost, ki jo je v njih tematsko problematiziral v poetiki metafizičnega slikarstva. Lapuhovo ustvarjalnost je s temi komponentami determiniral specifičen občutek za prostor in čas, kot kozmičnimi določnicami, v katerih se »križajo« eksistencialistične silnice v tragične in absurdne prizore človekovega obstoja, v katerem se izgubljajo individualne karakteristike in človeške značilnosti v »moža brez posebnosti«, kot bi to dejal Robert Musil.
S svojim slikarstvom se je Igor Rončević na hrvaški likovni sceni pojavil v sedemdesetih letih, v času največje dominacije znamenite transavantgarde. Gre za umetniško smer, katere velikanska preroditeljska slikarska energija je spremenila evropsko likovno sceno, tako da je s skorajda triumfalnim zanosom tako rekoč vrnila sliko na to sceno v prestižne galerijske prostore, pri tem pa (za krajši čas!) izrinila minimalizem in konceptualno umetnost. V tem kontekstu je tudi slikarstvo Igorja Rončevića visoko ovrednoteno, saj je eden redkih hrvaških slikarjev, ki se je uvrstil tudi v najnovejši izbor v knjigi avtorja Achile Bonitto Oliva. Slikarstvo Igorja Rončevića je mogoče najbolj izčrpno opisati kot dialog, s pomočjo katerega si avtor prizadeva vzpostaviti odnos med prostorom i znakom, v ravnovesju katerega ne dominira ne »sila« ne semantično niti simbolično, temveč likovno in v luči teh vrednot, ki ga tudi determinirajo, ustvarja svoja dela.
Vatroslav Kuliš je nekajkrat izjavil, kar navaja tudi Igor Zidić v svoji monografski knjigi o slikarju, da »o sebi stopnjevalno govori kot o slikarju »poetike osemdesetih« in tudi – slikarsko zahtevnejše – »poetike devetdesetih«…, s čimer je pisatelj knjige prav tako »poudaril« obdobje in kontekst, v katerem si ga tudi mi prizadevamo predstaviti. Toda, Kuliševo slikarstvo je nadaljevalo svojo rast skozi čas in njegove razvojne mene ga jasno locirajo tudi v drugem in širšem kontekstu. Tako tistem nacionalnem, na izrazito koloristični črti, ki sta jo potegnila Dulčić in Murtić, kot tudi tistem evropskem in ameriškem, na katerih ekspresionističnih in gestualnih načelih je tudi ustvarjal svoja dela z zelo izraženimi avtorskimi karakteristikami, ki so ga povzdignile v enega najbolj čislanih slikarjev te provenience na sodobni hrvaški likovni sceni. Te odlike je Kuliš problematiziral v ciklusih, v katerih je lastne slikarske izkušnje poglabljal z novimi spoznanji, predvsem s tistimi likovnimi, vendar tudi simboličnimi in poetičnimi.
Ti slikarji odpirajo obenem veliko temo – sliko, ki jo kot medij tako vztrajno in dosledno promovirajo v svojih stvaritvah, v hvaležnem in v nehvaležnem kontekstu, s čimer potrjujejo, da je slika likovni medij, v katerem je prisotna tudi neizčrpna duhovnost slikarstva.
»Kljub vsej aktualnosti«, kot opozarja Gottfried Böhm, »diskusija o sliki ne more temeljiti na prehitrih diagnozah in receptih. Ko vsi – ali skoraj vsi – govorijo o »slikah«, ki so odkrile najrazličnejše discipline, je potrebno sporazumevanje o premisah. Če smo zares priče »obrnitve k sliki«, ki jo opisuje pojem iconic turn, potem v igro ne vstopajo zgolj dnevni in površinski fenomeni, marveč tudi vodilne predpostavke naše kulture. V tem smislu bi tukaj rad odprl razpravo o tezi, da »slike imajo svojo, samo njim lastno logiko.«
Ta pripomba o sliki se lahko nanaša tudi na druge likovne medije, saj njen logični »ustroj« priča tudi o njeni moči prodiranja v sleherni medij, v katerem umetnik izraža svojo duhovnost, oblikovano v likovno misel.
Kipar Peruško Bogdanić je svoje oblike zasnoval na dediščini modernih evropskih in hrvaških klasikov, na mediteranski dediščini ter na postmodernističnih premisah. Po svoji temeljni značilnosti gre pri Bogdanićevem kiparstvu za izrazito sodoben način izražanja, v katerem so poznavalsko in rafinirano ohranjene trdne povezave s tradicionalnim dojemanjem kiparstva. Ta karakteristika se »vleče« skozi celotno kiparjevo delo, čigar mene so prepoznavne v inventivnih morfoloških variacijah, začenši s tistimi iz 70-ih let, ko se je Bogdanić tudi avtorsko profiliral, še zlasti pa v 80-ih, ko je kritika prepoznala njegov prispevek k sodobni hrvaški umetnosti (razstava »Druga skulptura« avtorja Zvonka Makovića). Tudi najnovejši ciklus skulptur Peruška Bogdanića, poimenovan »Šah mat lak«, ki je nastal med leti 2009 in 2010, »sloni« na njegovi lastni dosedanji praksi, potrjujoč tudi s to serijo del postmodernistični kiparski koncept. Zadnji ciklus je blizu minimalistični poetiki in »odkriva« kiparja kultivirane forme, ki v inventivnih variacijah ustvarja navpične skulpture v prostoru s poudarjeno ambientalno komponento.
Kiparske forme Petra Barišića težijo k redukciji, sintezi in konciznemu diskurzu elementarne likovne izraznosti, ki jo je kritika prepoznala že v osemdesetih letih, ko se je s svojimi deli pojavil na hrvaški likovni sceni.
Te temeljne kiparjeve karakteristike lahko opazujemo skozi pretekla desetletja v njegovih številnih delih in so ga profilirale v enega najzanimivejših sodobnih hrvaških kiparjev. Barišić z izjemno študioznostjo ustvarja oblike, s katerimi problematizira likovni diskurz v različnih materialih: kovini, lesu, bronu, pleksi steklu, led diodah in dr. S tem postopkom ustvarja morfološko trdne tematske celote v kontekstu razstavnega prostora, ki je tudi gradbena komponenta dela. Manjši del ogromne prostorsko specifične kiparske instalacije »Bijelo« z razstave v zagrebškem Umetniškem paviljonu (2008) je avtor »citiral« za razstavni prostor Galerije-Muzeja v Lendavi. V tem obsežnem projektu je kipar odprl tudi veliko temo kocke oziroma pojma bele kocke, ko je zasnoval impresivne reliefne in prostorske strukture, kjer vsaka »enota« strnjuje semantično polje v »črko«, s katero kipar v lucidnih variacijah »piše« svoje likovno pismo večplastnih simboličnih in poetičnih konotacij, v neizčrpnih mutacijah ter oblikovnih inačicah.
Kažimir Hraste v svojih kiparskih delih postavlja težišče na problematiziranje notranjega prostora skulpture oziroma, kot smo že skušali natančno opredeliti, na »povezavo« nasprotja med notranjim in zunanjim prostorom. To neraziskano in zdi se tudi neskončno tematsko »polje« je kipar v preteklih desetletjih raziskoval z enkratno doslednostjo v različnih materialih: lesu, pločevini, jekleni plošči, bronu, kamnu, steklu…
V ciklusu »Videno« (Viđeno) je pred skoraj enim desetletjem to svojo veliko temo začel še bolj radikalno »raztapljati«. Kajti, tokrat je z izbiro materialov problematiziral razmerje med notranjim in zunanjim prostorom z »brisanjem« njihovih različnosti v transparentni kiparski formi. Kipar namreč izdeluje skulpture iz »nematerialnih« materialov: aluminija, tanke žice in, kar je še posebej pomembno – stekla, v katerih oblikuje ali, bolje rečeno, skuša »oprostoriti« skulpture, asimilira prostor v njihovo substancialno komponento. Tem skulpturam daje poseben pomen gibanje, tj. njihova mobilnost v prostoru. Niso statične in negibljive, so dinamične in spremenljive, razstavljive in sestavljive, njihovo središče pa ni le v njih samih, temveč tudi poleg, povsod okrog njih, združujoč v svojem kiparskem bistvu notranji in zunanji prostor v likovno stvarnost forme.
Tudi preraščanju v velikanski opus raznovrstnega kiparskega opusa Kuzme Kovačića smo bili priča v sedmem desetletju prejšnjega stoletja, ko se je na prvih samostojnih in skupinskih razstavah pojavil v hrvaški likovni umetnosti. Že s prvimi svojimi deli je pritegnil pozornost kritike in tudi širše kulturne javnosti, kot avtor prefinjenega občutka za material in plastične vrednote forme.
Kovačić ustvarja oblike z veliko kiparsko spretnostjo in inventivno asimilacijo likovnih vrednot svojih predhodnikov. Posebno velja poudariti dejstvo, da je dedič krščanske duhovnosti, v kateri je našel močno spodbudo za svojo ustvarjalnost, pa tudi v mediteranski kulturni dediščini. Z njo je determinirano kiparjevo domovinsko podnebje, delež katerega je velikanski v njegovem kiparstvu, kar je že dobro znano in je kot taka tudi valorizirana kot njegova pomembna komponenta. Ne glede na to, kako močno so te vrednote določale kiparjevo delo v njegovem formativnem obdobju kot tudi v poznejših fazah, v abstraktnih ali figuralnih skulpturah, le-te kljub vsemu niso izrinile drugih komponent. Zlasti ludistično komponento in specifično poetično imaginacijo, ki sta njegove forme zasnovali na tradicionalnih kiparskih premisah in oblikovali v sodobni likovni izraz.
Z razstavo Osem sodobnih hrvaških umetnikov smo skušali povedati, da ti avtorji tvorijo vitalni del umetniške produkcije, ki »funkcionira« na enakih likovnih kriterijih, po katerih se to prepoznava tudi v sodobni umetnosti po vsem svetu.
Gotovo ni mogoče v enem samem izboru umetnikov (in še to reduciranem!) ali, kot navadno rečemo – »selekciji«, podati celovitega pregleda te fascinantne likovne produkcije, vendar pa smo s tem izborom izrecno poudarili enega njenih izjemno pomembnih segmentov. Z deli slikarjev in kiparjev srednje generacije, rojenih v 50-ih letih 20. stoletja, smo poudarili tisto značilno specifično vitalnost slikarskega in kiparskega medija na sodobni hrvaški likovni sceni. Skozi njihove nedvomne avtorske osebnosti smo si prizadevali poudariti njihov vpliv na oblikovanje te scene, s tem pa tudi na njeno sprejemanje v širšem regionalnem, se pravi v evropskem kulturnem kontekstu.
Kajti, njihovo delo je že danes visoko ovrednoteno, zato smo prav to dejstvo s pričujočo razstavo v Lendavi tudi predstavili slovenski kulturni javnosti, kot relevantno vrednoto sodobne hrvaške umetnosti.
S tem smo skušali še enkrat povedati, ne da bi se ponavljali, da v pričujočem izboru predstavljamo sodobno hrvaško umetnost slovenski kulturni javnosti, kot istemu kulturnemu krogu, s katerim si skupaj delimo enako kulturno kot tudi zgodovinsko in civilizacijsko dediščino. Velja poudariti, da imamo enake in skupne evropske vrednote, ki so prepoznavne v skorajda vseh aspektih družbenega in kulturnega življenja obeh narodov skozi dolgo, delno tudi skupno, zgodovino, pa tudi današnje sodobne vrednote, ki se zrcalijo tudi v stvaritvah teh osmih sodobnih evropskih umetnikov iz Hrvaške.
Milan Bešlić, likovni kritik in avtor razstave
Zgoraj objavljeno besedilo je študija, katera je objavljena v spremljajoči publikaciji z barvnimi reprodukcijami. Katalog lahko kupite med delovnim časom v lendavskem gradu. |
Milan Bešlić je rojen leta 1953 na Hrvaškem in je diplomiral na Filozofski fakulteti zagrebške univerze. Je likovni in književni kritik ter esejist, svoje članke objavlja v časopisih, strokovnih revijah in elektronskih medijih. Kot avtor je v hrvaških in tujih galerijah in muzejih organiziral več kot sto razstav sodobnih hrvaških umetnikov ter pripravil spremljajoče kataloge in študije. V produkciji HRT je Bešlić pripravil več dokumentarnih filmov o hrvaških slikarjih, kiparjih in književnikih. Na temelju kiparskega dela »Oltar hrvaške domovine« Kuzme Kovačića je napisal knjigo z enakim naslovom. Skupaj z italijanskim likovnim kritikom in pesnikom Giorgiom Segatom sta avtorja monografije JORDAN, ki jo je leta 2009 založil AGB iz Zagreba. Bešlić je tudi avtor Jordanove retrospektivne razstave v zagrebški Moderni galeriji leta 2010/11. Napisal in uredil je monografijo Galerija Forum 1969-2009, ki jo je vodil od leta 2000 do leta 2005, od leta 2005 pa je predsednik njenega Umetniškega sveta. Živi in dela v Zagrebu.