VABILO: István Hagymás – Sončna voda

Vabilo

Galerija-Muzej Lendava
vljudno vabi Vas
in Vaše prijatelje na otvoritev
fotografske razstave
István Hagymás: Sončna voda,
ki bo v četrtek, 20. marca 2014,
ob 18. uri v mansardnem
razstavišču na lendavskem gradu.

Razstavo bo odprl
Robert Inhof,
umetnostni zgodovinar.

Razstava bo na ogled do 13. maja 2014.

Sončna voda Istvána Hagymása

Ciklus fotografij Istvána Hagymása z naslovom Sončna voda je njegov doslej najbolj intimen cikel. Hagymás nam z njim več prikriva, kot razkriva. Videti je celo, kot da bi fotografije ustvaril izključno zase, brez kakršnega koli namena, da bi bile kdaj razstavljene. Zdi pa se tudi, da so nastale brez sleherne težnje, da bi ustvaril vrhunsko umetnost. Fotografije so rezultat dolgega premišljevanje in hipne reakcije, so krokiji, s katerimi Hagymás očrta osnovne krokije svoje lastne kozmogonije. Ta tukaj pomeni predvsem to, da je umetnik ne vsiljuje nikomur, prav tako pa je noče tudi z nikomer deliti. Njegov osnovni namen je namreč povsem drugačen.

V njegovi kozmogoniji se prepletata voda in sonce kot simbola mikro- in makrokozmosa. Svet je splet brezobličnih gmot, iz katerih se bodo oblike šele porodile. Sonce in voda nista predstavljena v svoji antitezi, ampak v sintezi. Spoj sonca in vode na njegovih fotografijah vidimo, kot da bi gledali bodisi skozi mikroskop ali skozi izredno močan teleskop. Tako se nasprotja tudi prostorsko združijo. Vse je blizu, hkrati pa zelo daleč. Za Hagymáseve fotografije je značilno, da na njih ne zasledimo ne človeka ne nobenega človeškega artefakta, ki bi pričal o navzočnosti človeka in civilizacije. Ta značilnost njegovih fotografij ni pomanjkljivost, saj ravno odsotnost človeške figure predstavlja vrzel, ki jo gledalec bodisi naseli s svojim duhom ali pa jo pusti vnemar, jo spregleda in nikoli ne izve, kaj je pravzaprav pri tem zgrešil.

Hagymáseva fotografija ni turistična fotografija, še več, je njeno pravo nasprotje. Če je namen turistične fotografije natančno locirati kak prostor, naredi Hagymás vse, da bi prepoznavno lociranost povsem izničil. Fotografija postane metafora prostora in časa. Hagymás varuje svoje fotografije z zrcaljenjem. To je dvojno, fotografije same so že prezrcaljene in postavljene obratno, kot so bile fotografirane, predstavljene so, kot da bi jih gledali v cameri obscuri. Drugo zrcaljenje pa je zrcaljenje svetlobe, ki reflektira od fotografiranih motivov. Že pri Leonardu smo se srečali z zrcalno pisavo, s katero je mojster hotel prikriti vsebino svojih spisov. Zrcaljenje tudi v Hagymásevem primeru pomeni kriptografijo ali kodo, v katero je zajet njegov fotografski zapis.

István Hagymás pri svojem umetniškem početju na nek način spominja na pirata, ki je ukradel specifičen zaklad iz galeona brezbrižnosti, ga skrbno zakopal in skril. Pot do njega je označil s posebno kodo, ki jo lahko razbere in po kateri se lahko orientira le sam. To ne pomeni, da tega zaklada noče deliti z nikomer, pač pa ga ne more. Hagymás nas s svojimi fotografijami lahko le nagovori, vendar pa mora vsak sam najti ali ukrasti zaklad s svojega lastnega galeona ali ga ugrabiti iz lastne ječe brezbrižnosti. Ta zaklad je živa voda prerojenja. Voda na Hagymásevih fotografijah ni univerzalna, zato se je ne da deliti. Podobna je človekovi senci. Vsak ima namreč svojo lastno senco, ki se ne prilega nobenemu drugemu človeku. Različni miti in pravljice pripovedujejo, da se senca loči od človeka v času njegove smrti, nekatere med njimi pa govorijo tudi o ljudeh, ki so zelo nespametno prodali svojo senco, kar jih je pripeljalo v pogubo. V takšni, mitološki in pravljični analogiji lahko najdemo tudi povezavo med senco in Hagymásevo vodo. Vsak ima torej nekje svoj zaklad, svojo živo vodo, ki mu omogoča življenje in notranje prečiščevanje. Življenje brez te vode ni življenje, je zgolj imitacija ali čarovniška iluzija življenja, zgolj refleksija praznega in pustega štetja let, mesecev, dni in ur.

Robert Inhof

PLAKAT RAZSTAVE

FOTOGRAFIJE: OTVORITEV RAZSTAVE