Date posted: 14. 06. 2022 | Category: AKTUALNO, NOVICE

RAZSTAVA: Kristina Rutar ‒ Vanitas

Spoštovani ljubitelji umetnosti!

V sklopu Poletne muzejske noči Vas Galerija-Muzej Lendava vljudno vabi na odprtje razstave Vanitas umetnice Kristine Rutar, ki bo v soboto, 18. junija 2022, ob 19. uri v kletnih prostorih lendavskega gradu.

Razstavo bo odprl kustos Atilla Pisnjak.

V otvoritvenem performansu sodelujeta Muzikačaka in nosferatu3285.


VANITAS

Z besedo vanitas (lat. praznina, ničevnost) zaznamujemo umetniška dela, večinoma tihožitja, ki prikazujejo minljivost življenja in nesmiselnost užitkov našega zemeljskega obstoja. Splošno načelo motiva vanitas je, da naše življenje ni v naših rokah in je odvisno od božje volje. Motivika ima korenine v judovsko-krščanski religioznosti, ki temelji na principu dogmatične nepomembnosti zemeljskih dobrin in celo na neki način življenja, saj uči, da je dejanski cilj življenje v onostranstvu. Vanitas se je v umetnosti začel intenzivneje pojavljati v srednjem veku, najprej kot stranski, nato vse pogosteje kot samostojni motiv v obliki tihožitja. V tistem obdobju je bilo zanimanje za smrt in posmrtno življenje zelo razširjeno, kar kažejo tudi drugi umetniški motivi, zlasti ars moriendi, danse macabre in memento mori. Motivika vanitas je vrhunec dosegla v 16. in 17. stoletju v severnoevropskih deželah. Za tihožitja vanitas so bili značilni lobanja kot simbol neizbežne smrti, gnilo sadje, ki je razpadalo in s tem opominjalo na staranje, ure, ki so simbolično odštevale čas do smrti, in drugi predmeti, ki so simbolizirali minljivost.

Razstava Kristine Rutar po vsebinski plati kontinuirano sledi motiviki vanitas, po formalni plati pa jo odlikuje svojevrsten pristop, ki v tej obliki prinaša novost v uprizarjanju motiva. Pomemben moment razstave je prostor, ki je svojevrsten nosilec motivov vanitas in je pravzaprav sestavni del umetniške upodobitve. V temni rustični kleti lendavskega gradu so keramične skulpture razporejene na lebdečih zrcalih, ki so same po sebi motivi vanitas. Namesto klasične lobanje, ure, gnilega sadja ali česa podobnega je upodobljen sam proces »razpada«: skulpture so zasnovane tako, da dajejo občutek destrukcije. Zrcalne slike nam jasno pokažejo, da predmet nima druge strani in je v celoti predan razpadu. V bistvu gre za soočenje z resničnostjo, kjer ni nobene iluzije o nečem, kar ne obstaja.

Prezentacija dopušča dve bistveni interpretaciji. Prva je, da je vsak kip zase nosilec motiva neodvisno od drugih. Ta razlaga izpostavlja pomen posameznikovega življenja oz. njegovo eksistenco. Druga je, da smo posamezniki le majhen delček neke večje celote, ki je lahko neka skupnost ali družba, v religioznem smislu celotna stvarnost. Slednja ponuja možnost konkretiziranja: lahko potegnemo vzporednice z aktualnimi dogajanji v današnji družbi. V samem razpadu oz. razpadanju umetniških del pa je mogoče prepoznati tudi avtoričino videnje same umetnosti. Kristina Rutar nam z razstavo v pesimističnem duhu želi povedati, da je umetniško delo že med nastankom obsojeno na razpad, kar povzroča negotovost samega umetnika in ne nazadnje postavlja sebi ter tudi gledalcem vprašanje o smislu umetnosti.

V formalnem smislu umetnica z razstavo išče nova izrazna sredstva, saj se je v dosedanjih delih posvečala čistim oblikam, s katerimi se je med drugim trudila izraziti lepoto. Tukajšnji kipi (tudi zunaj konteksta razstave) pa odražajo fenomen grdosti, razpadlosti, kar daje kipom primarni pomen motiva vanitas. Kljub temu, da skulpture ne upodabljajo ničesar konkretnega, nas lahko s svojo organskostjo spominjajo na neka prabitja, fosile, globokomorske organizme ali celo nezemeljske tvorbe. Razstava je po eni strani plod Kristinine domišljije, po drugi strani pa njenega empirizma, tako votlina (prostor) predstavlja mejo med realnim in nerealnim svetom, in mi smo ujetniki tega stanja, kakor je to ugotovil že Platon.


Kristina Rutar

Kristina Rutar (1989, Tolmin) je leta 2013 diplomirala na Pedagoški fakulteti na področju keramike. Leta 2015 je na Akademia Sztuk Pięknych im. Eugeniusza Gepperta v Vroclavu na Poljskem končala podiplomski program Interdisciplinarna grafika. Živi in ustvarja v Ljubljani, kjer dela kot docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer Unikatno oblikovanje / steklo in keramika za področje keramike. 

»Ustvarjam dihotomičen prostor kot odgovor na senzibilno zaznavanje sveta. Odziv doživljanja okolice se zrcali v odnosu, ki je vzpostavljen med objektom in subjektom. Raziskujem razmerja med ujetostjo in svobodo, odsotnostjo in prisotnostjo, zavetjem in izpostavljenostjo. Hkrati opozarjam na krhkost družbenih struktur in odnosov v sodobnem svetu. Prostor dojemam večplastno: kot negativni prostor objekta, kot prostor, v katerega smo umeščeni, ter kot moj osebni prostor znotraj družbe.«